Nekega ponedeljka, ki je pokal po vseh možnih časovnih šivih, smo negodujoč ugotavljali, da si nikakor ne bo možno privoščiti počasnega in mirnega kosila. Tako smo malce nejevoljno vstopili v Holyfood, ki nam je predstavljal izhod v sili, obenem pa nas je z imenom zavajajoče vabil v sanjsko deželo omamne prehrane z gurmanskim prelivom.

Dotično vegetarijansko okrepčevalnico, stlačeno med dva kafiča na Igriški ulici, za Filozofsko fakulteto, smo obiskali iz podobnih razlogov tudi že kdaj prej. Tako da bi to okrepčevalnico morda celo veljalo pohvaliti, da je dobro, da so tam, ker se je res treba samo postaviti v vrsto, ki je ponavadi ni, in kot bi mignil s čarobno paličico, vnaprej pripravljena hrana je pred teboj.

Nekajkraten obisk te podružnice prav tako vegetarijanske restavracije Govindas nam je ponavljajoče potrdil, da se izbor pripravljene hrane v poznih popoldanskih urah zna skrčiti v odnosu do svojega, že v začetku ne preveč širokega izbora. Načeloma torej lahko izbirate med brezmesnimi picami, kot so margerita, pica z gobami, zelenjavna, pica s smetano in pikantna pica, oziroma med burekom in sendvičem. V okviru študentskega menija, za katerega boste odšteli 1,37 evra, vam ob pici in morda tudi ob sendviču ali bureku pripada še solata in izbira med sladico ali sadjem.

Na tokratnem kratkem postanku pri njih je bila izbrana zelenjavna pica, za sladico pa palačinka. Ne vem, kaj se je zgodilo s solato, ki naj bi bila del ponudbe na bon, in tudi nisem spraševala, ker je bil izgubljen zagon za natančnost, ko se je preverjalo, ali se palačinka klasificira kot sladica. Kajti nejasnost, rahla zmeda, ki ji je botroval prav nasproten vtis od predzadnjega obiska, je zaustavila nadaljnje spraševanje ter poglobila razmišljanje o iskanju vzrokov teh nejasnosti, ki so se gibali od lastne nepozornosti do hitrih in polovičnih odgovorov tamkajšnjih delavcev.

Po drugi strani se nam, predvsem zaradi naglice, niti ni dalo poglobljeno ukvarjati z neko palačinko, ki itak ne bi bila naročena – kajti jogurt zgleda bolj mikavno – ako ne bi bila v vsej naglici prisotna še gromozanska lakota. In če smo že neuspešno opustili zagonetko s palačinko, bi bilo nelogično začeti poizvedovati za solato. Čeprav bi po kasnejšem premisleku morda prav to razjasnilo situacijo. Lahko bi morebiti odkrili, da se v primeru sladice palačinke ne doplača, ako se solata vzame iz ponudbe.

Ampak, kot že rečeno, nas ob časovno ugodnem dnevu sploh ne bi bilo tam. In v teh pogojih je morda težje doživeti poglobljeno in popolno analizo menija in njegovih kombinacij, bolj verjetno je, da se poje tako na hitro, da zaradi hitrosti težko veš, ali si v resnici pojedel vse z menija, ali pa se ti je samo zazdelo.

Na hitro smo še preleteli okolico, ki jo je polnila vzhodnjaška glasba, in opazili veliko orientalskih slik, katerih si prav tako zaradi hitrosti – kot že nekajkrat prej – nismo imeli časa zares ogledati. Konec koncev pa smo bili tam še manj kot bi bili sicer, kajti s hrano smo nemudoma odšli ven, saj je zunaj lajal naš pes, ki, četudi se rad hitro hrani, ni imel vstopa v okrepčevalnico.

Hrana je torej na hitro, kot je bila dobljena, bila tudi užita, in sicer ob kavi v sosednjem kafiču. Šlo je za zelenjavno pico, na katero so naložili kapre in jo s tem naredili za naš okus precej preslano, po drugi strani pa pica od zelenjave ni premogla kaj več od kakega koščka bučke. Skratka, tako pica kot tudi palačinka nista preveč teknili – je pa najbrž tako s tako imenovano hitro prehrano.

V Holyfoodu je fastfood jedla Eva.