Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Heinz Karlhausen & The Diatonics!!! (1027 bralcev)
Ponedeljek, 19. 12. 2011
Tadej Stolič



HEINZ KARLHAUSEN & THE DIATONICS, 16.12.2011/; DobiLAB, Italija

* Pretekli petek smo ljubitelji drznejših glasbenih praks z goriškega konca Slovenije v čezmejnem italijanskem klubu DobiaLab lahko uživali na koncertu jazz-core skupine Heinz Karlhausen & The Diatonics. Kakih 20 km stran od meje, v neposredni bližini tržaškega letališča Ronchi, se nahaja manjši, a vseeno zelo prijeten klub, ki že nekaj let ponuja zanimive glasbene in druge multimedijske dogodke. Občasni eventi podobne narave kot pričujoči koncert tako lajšajo veliko potrebo po tovrstnih glasbenih dogodkih, katerih pomanjkanje je že vrsto let čutiti na širšem območju goriške, tako na slovenski strani kot tudi onstran meje.

Kot rečeno, so tokrat v svoje goste povabili mednarodni trio Heinz Karlhausen & The Diatonics, ki ga sestavljajo Italijan Daniele Martini na tenor saksofonu in elektroniki, Nizozemec Friso van Waljck na bobnih ter basist Gancalo Almeida s Portugalske. Band, ki živi in ustvarja v Bruslju, je minuli teden v okviru evropske turneje, na kateri predstavljajo letos izdan prvenec Jazzcore Incorporati, koncertiral tudi v ljubljanski Menzi pri koritu in v mariborskemu Gustafu.


Pred lepo polno dvoranico v DobiaLabu so v slabo uro dolgem koncertu dobesedno preizkušali meje slušne vzdržljivosti zbranega občinstva. Kljub temu, da smo pričakovali hrupno in dinamično intenziven nastop, smo bili nad doživetem rahlo presenečeni. Razloge gre iskati prav v specifiki prostora, ki je s svojo majhnostjo še dodatno ojačal hrupno orientiranost tria in tako soustvarjal še glasnejšo in resonantno gostejšo noisersko godbo, ki je na trenutke marsikomu povzročala bolečine v ušesih.

Že uvodno posneta epopejska uvertura, ki se je v slogu Lucierovega feedback mehanizma predvajala in hkrati nasnemavala, vse dokler ni ponavljajoča tema hrupno izgorela v resonančnem pridodatku samega prostora, je marsikaterega občutljivega poslušalca odgnala iz dvorane. Po nenadno agresivnem skupnem vstopu glasbenikov v dolg in zapleten ritmični prehod je glavno besedo prevzel van Waljck na basu. S skrajno distorzirano minimalistično temo, ki ji je dodajal delaye in loope, je napovedal koncertno dinamiko, ki smo ji bili priča v nadaljevanju. Prav izmenjavanje manj in bolj hrupnih improviziranih solov s strani van Waljcka in na trenutke tudi Martinija na saksofonu je navadno sledilo usklajeno skupinsko muziciranje. To je na trenutke najbolj spominjalo na zgodnje delovanje progresivnih skupin, kot so Magma ali King Crimson, predvsem zaradi matematično naravnanih ritmičnih vzorcev in kričečih melodičnih pasaž saksofona. Po drugi strani sta visoka glasnost in temačnost zvočne gmote predvsem asociirala na nekatere metalske podžanre.
Izvirnost skupine gre iskati v zanimivih kombinacijah med seboj zelo nasprotujočih si delov, ki so se s hrupnimi in improviziranimi mostovi zelo subtilno prelivali drug v drugega. Tako je recimo naspidirana saksofonska melodija iz skladbe Miliciazz preko bolj umirjenega skupinskega dela skoraj neopazno prešla v totalno svoboden instrumentalni masaker, ki se je spet preko odrezavega konca nadaljeval v manj hrupnih pasažah basa, vse dokler le-teh ni zopet prekinila popolnoma nasprotna kolektivna fraza.

Ko smo že mislili, da smo nekako razvozlali dinamiko koncerta, v smislu ponavljajoče strukture; hrup - tema - svobodna improvizacija - tema - hrup; je trio spet vse skupaj postavil na glavo in nas tako vnovič presenetil. Denimo v skoraj 10-minutni skladbi Terug smo uživali v izredno prefinjeni solistični ekskurziji Martinija, ki je brez uporabe efektov dokazal sposobnost še kako prijetnega melodičnega fraziranja. V umirjeni skladbi, ki se je v vedno bolj počasnem tempu ponavljajoče razlivala vse do konca, so najbrž najbolj uživala prav naša ušesa.


Že v naslednji hardcorovski Urban Assault to Mental Institute, kjer je najbolj izstopala tehnično nabita tehnika tolkalca Almeide, ki je kljub hitremu tempu in zahtevnemu ritmičnemu vzorcu odlično ohranjal dinamično plat svojega instrumenta in obenem celotne skupine, smo v dobrih 5 minutah izkusili pestro, nepredvidljivo kompozicijo. Ta se je po začetni hardcore šponadi nadaljevala z bolj svobodnim jazzovskim swingom, ki se je preko noisersko umirjenega dela, v katerem sta se solistično izmenjevala Martini in van Waljck, zaključila v pravi težkometalski naravi.

Podobna neprevedljivost med seboj nezdružljivih delov je zaznamovala tudi preostanek koncerta, razen zaključnega, prosto improviziranega bisa, ki pa je spet zaradi izjemne usklajenosti glasbenikov na trenutke deloval kot deloma napisana kompozicija.

Izreden, pohvale vreden občutek za dinamiko in mojstrsko manipulacijo ter izrabo delay feedbacka glasbenikom skupine Heinz Karlhausen & The Diatonics omogoča ustvarjanje zanimivega in vse prej kot dolgočasnega jazz-noisa. Najbolj nas je presenetilo in navdušilo predvsem dejstvo, da so, z razliko od podobno žanrsko orientiranih skupin, na trenutke delovali tudi ritmično usklajeni in melodično harmonični. Prav ta manj kompleksen kontrapol celotni koncertni zgodbi, ki je vseeno bila večinoma zaznamovana z energično nabitim svobodnim muziciranjem, daje svežost skupini. Vsekakor je trio lep primer, kako lahko z neobremenjenim pristopom in podobno prepričljivimi nastopi, kot je slišan, dosežeš žanrsko precej široko zastavljeno godbo, ki bi ji s težavo kaj očitali, sploh pa kaj dodali. Omeniti je treba tudi posrečeno kombinacijo majhnosti dvorane v Dobialabu in specifike tovrstnih hrupnih godb. Ta je kljub rahlim bolečinam v ušesih po koncertu pričarala še popolnejše doživetje distorziranih resonanc, ki jih Heinz Karlhausen & The Diatonics vsekakor zasledujejo skozi svoje ustvarjanje.

Med publiko v DobiaLABu je bil Tadej Stolič.

 



Komentarji
komentiraj >>

[brez naslova]
massage lyon france [13/05/2017]

I pay a visit everyday some sites and sites to read posts, except this blog provides quality based writing. http://www.sophiechassat.com
odgovori >>

[brez naslova]
massage lyon france [13/05/2017]

I pay a visit everyday some sites and sites to read posts, except this blog provides quality based writing. http://www.sophiechassat.com
odgovori >>