»Kaj pomeni barčica?« žabec sprašuje Paličico v drami Barčica za punčice, srbske avtorice Milene Marković. Ta prizor lahko vzamemo za neke vrste srčiko celotnega besedila, saj zaobjema tako meta-teatralno oz. avtoreferencialno ost teksta (in aluzijo na njegovo morebitno delno avtobiografsko naravo) kot eksistencialno noto, ki je zaobjeta v odgovoru Paličice. Barčica iz papirja je plovilo, na katero je očka junakinje polagal njene odrabljene igrače, lutke, medvedke, da jih je voda odnesla iz hčerinega življenja. Barčica je brezskrbno otroštvo, ki pluje stran med čermi nedomačnosti različnih pravljic, s fragmentarnimi skoki med realnim, pravljičnim in teatralnim. Barčica je tudi poslednje plovilo, ki junakinjo-avtorico kakor odrabljeno lutko odnese v daljave, in poslednja točka hrepenenja po varnem in brezskrbnem otroštvu.
Barčica je plula že v Ljubljanski Drami, na malem odru v režiji Aleksandra Popovskega in utelesitvi Barbare Cerar. Preteklo soboto je druga barčica priplula na odrske deske velikega odra Ljubljanske Drame iz Novega Sada, v režiji mlade Ane Tomović in utelesitvi Jasne Đurićić, potem ko je l. 2008 na festivalu Sterijino pozorje domov odnesla domala vse nagrade, od besedila, prek režije in glavne vloge. Žal pa tokratna morska bolezen, ki jo v dobrem utegne proizvesti fragmentarni, deziluzijski in groteskni svet besedila, ni posledica intenzivnosti ali hitrosti plutja, temveč nasprotno, ostaja bolj medli občutek nelagodja v želodcu zaradi razvlečene in počasne vožnje.
Barčica iz Novega Sada se sicer v uprizoritveni strategiji tega neklasičnega, post-dramskega teksta v obliki kaotične asociativne dramaturgije fragmenta nekoliko razlikuje od Ljubljanske. Če je slednja kaotični red besedila nekako pacifizirala s pol-realistično režijsko kohezijo dogajanja, barčica z Ano Tasić za krmilom na odru priredi slavje dramaturgiji kaosa in meta-teatralnosti. Barčica ne pluje le v medsvetovjih pravljic in fantazije, temveč predvsem po eksplicitno gledališkem, odrskem prostoru: posadka se neprestano preoblači, razmetava z rekviziti, skače iz vloge v vlogo in iz prizora v prizor, vse pa spremljajo šegavi intermezzi v obliki songov, ki jih izvajajo glasbeniki na odru in brez posebnega glasbenega truda odpojejo – in mestoma odplešejo – člani igralskega ansambla Narodnega gledališča v Novem Sadu.
Jasne in premišljene Brechtovske potujitve tako onemogočajo naivni realizem, psihologizem in čustveno identifikacijo, prav zato pa gledalca onstran odloga nejevere vpnejo v morasti svet junakinje, ki prehaja med pravljičnimi vlogami Alice, Sneguljčice, Zlatolaske, Paličice, čarovnice, ko pluje skozi svoje življenje.
Za besedilo Milene Markovič je značilna izrazita demistifikacija, ki otroške pravljice vzame kot material za dekonstrukcijo ideologije brezskrbnega otroštva, patriarhalnih vzorcev ubogljivosti otrok in zlasti deklet, ki jih subvertira z neke vrste nadidentifikacijo – tako da vzame njihovo grozljivost zares in jo prevede na neposredno »realnost« njihovega sporočila: palčki so zasvojenci, ki si skupinsko privoščijo mlado dekle, medvedja družina je buržoazni dušilec odnosa junakinje z očetom njenega otroka, Žabec je samozvani impotentni umetnostni kritik, čarovnica iz Janka in Metke pa ostarela in cinična junakinja sama, ki se predaja voajerskim užitkom ob pogledu na mladi par.
Primerjava med uprizoritvami pravljičnih referenc med barčico, ki je izplula iz Drame, in tisto iz Novega Sada morda najjasneje zareže v razliko med režijskima pristopoma. Medtem ko barčica Popovskega ohranja zgolj imenske reference na pravljične like, ki jih prevaja v ne ravno realistične, pa vendar dovolj vsakdanje človeške like, pa se Ana Tasić odloči za neposredno vizualizacijo pravljičnih likov z naglavnimi maskami (palčkov, žabca, medvedov itd.). A preenostavno bi bilo to gesto odpraviti kot golo redundantno ponovitev tekstualnih elementov na odrskem polju. Eksplicitna in groteskna referencialnost ravno razpira znotraj-teatralno razsežnost dogajanja; uprizoritev razveže psihološkega realizma in vzročno-posledične logike racionalistične razlage dogajanja in dopušča pravljičnim elementom učinkovati v vsej njihovi iracionalni, groteskno-grozljivi moči.
Če se torej Barčica Tasićeve izkazuje za potencialno drznejšo in bolj neposredno interpretacijo teksta Milene Marković, ki iz njega vleče zlasti iracionalne, afektivne in fantazijske note nasproti hladnemu kvazi-realizmu Popovskega, pa žal interpretacija ansambla preteklo soboto, dobra 3 leta po premieri, ni bila kos radikalnim režijskim zastavkom. Namesto bliskovitih prehajanj med vlogami ter med fikcijo vloge in realnostjo igralcev smo dobili razvlečeno preoblačenje in pripravljanje; namesto emocionalnih erupcij in potenciranih fizičnih akcij smo dobili rutinirano podajanje teksta - namesto vožnje po razburkanem atlantskem orkanu zibanje sem ter tja po jadranski mlakuži.
Od razočaranja, da je toliko briljantnega in pronicljivega teksta kar spolzelo mimo nas, smo si lahko opomogli vsaj ob pretresljivem zaključku. Fantaziranje o plutju na barčici svojega otroštva v varnem očetovem objemu zdaj ostarele, osamele in neutolažljive junakinje, ki je kakor pokvarjena lutka odslužila svoje, je bilo ob končno manj šegavi glasbeni spremljavi podano s pravo mero tankočutnosti, da je morda naposled vsaj oškropilo gledalca s hladno vodo izvira.
Ob neizrazitem zibanju je morsko bolezen dobila Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>