Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Čudna je ta konstelacija (1211 bralcev)
Sreda, 21. 12. 2011
Zora Žbontar



V Galeriji Alkatraz se nam ob obisku razstave »Tretje oko konzuma« zavrti pod nogami kot v Hitchcockovi Vrtoglavici. Obiskovalec na lesenih odrih s ptičje perspektive opazuje štiri video posnetke iz gigantskih centrov sna avtorice Aleksandre Saške Gruden. Spomin nanje še potencira šum plebejskega vrveža, pomešanega z glasbo, kar zapolni praznino, ki jo za seboj puščajo neme projekcije.

Opazujemo drugo plat, ki je kot kupci običajno ne doživimo. Kamera fokusira delovni prostor in delovanje zaposlenih – slaščičarja, manikuristko, prodajalca. Ne vidimo njihovih obrazov, le neme rutinske gibe, ki se ponavljajo v neskončnost. A kljub temu se obiskovalec, hipnotiziran od opazovanja monotonega Sizifovega dela, hitro potopi v življenja zaposlenih in sam postane subjekt tujega delovanja.

Spet v drugem trenutku ga migotavi posnetki ponovno treščijo v realnost. Projekcije sprožijo kratek stik, ki sproži hipni izstop iz lastne in samoumevne družbeno zaznamovane pozicije. Naše delovanje tako ni več evidentno, naši gibi niso več instinktivni in telo upogljivo, v čemer je Althusser prepoznal temelj delovanja ideologije, ki sproži samoumevnosti, kot npr. »Res je, to sem jaz!«

To subjektu zunanje občutje dobro ubesedi Srečko Kosovel, ko zapiše: »Velika je pot med tem, kar Sem in kar sem, kar Je in kar je.« Na tem mestu se odpre prostor za čudenje. Človek se prepusti premoči življenja, oblije ga val vdaje v usodo, kar povzroči, da odtujeno, a s kancem zaužitja kozmosa opazuje oddaljeno dogajanje in se nasmehne bizarnosti življenja. Kot pravi Kosovel: »Čudna je ta konstelacija.« To parajoče občutje nam bo spodnašalo tla pod nogami vse do 23. decembra v Galeriji Alkatraz.

Sama tematika razstave pravzaprav ni precej drugačna od del, ki se na angažiran način prav z repeticijo gibov ali izgovorjenih besed lotevajo problemov manjšine. Na ljubljanskem grafičnem bienalu leta 2009 smo si lahko ogledali preprost video Kitajca Zhanga Minjie-ja, ki je v fokus postavil ulične prodajalce, nižje uradnike in berače. Ti cel dan ponavljajo utrudljive fraze, s čimer jim je posnetek odvzel dostojanstvo in jih potisnil na rob, prav tam, kjer ujeti ostajajo. Na učinkovit in enostaven način – kamero je le usmeril vanje – jih je pred nami razgalil in pokazal vso njihovo nemoč v tem rigidnem družbenem sistemu.

Kontekst razstave v Alkatrazu se suče okoli kritičnega premisleka o kulturi potrošnje, v kar nas vpelje spremno besedilo k razstavi in že sam naslov – Tretje oko konzuma. A obiskovalec tega problema pravzaprav ne razrešuje in situ, s čimer razstava zaživi povsem novo življenje. Na ta način je avtorica izstopila iz krožne ujetosti v ponavljajoče se kritike družbe hiperproizvodnje.

To pa ne pomeni, da je ta problematika nepomembna, temveč ostaja sekundarna. Gre za neke vrste podlago, da na telesu doživimo težo sistema in ontološko izpraznjenost, ki jo ta sproža. Slednja je dandanašnji pravzaprav predpogoj, da se s predelavo novih podatkov ponovno sestavimo v celoto. S te perspektive se vsakodnevno krpanje identitete kaže kot način individualnega konstituiranja v svetu, kjer smo izgnali skupinske rituale, ki so na ta način obnavljali skupnost.

V mitologiji je bila kreacija sveta razumljena kot razpršitev božanstva, ki si je kasneje opomogla z vstajenjem. Antropologi poudarjajo, da se vse kulture, v ritualnem in simbolnem smislu, soočajo s problemom razdvajanja delov telesa. Razsekana bitja so se pojavila tudi v alkimiji – kot lev z odsekanimi šapami in kot razčetverjeni človek v razpravi Splendor solis. Odsekani udi sprožijo ponovno predelavo sebstva, obnovitev skupnosti. Potrebna je ločitev, izpraznjenost, da lahko pride do premika, revitalizacije in ponovne združitve. Po smrti in destrukciji je v starodavnem krogotoku sledila restavracija življenja ter ponovnega rojstva.

Razstava »Tretje oko konzuma« posredno na dan prikliče občutenje sveta, s katerim se dandanašnji iztrgamo iz svoje zavesti in z naporom ponovno sestavimo. To jasno pokaže na številne pritikline sodobnega rituala, ki jih izbiramo na individualni ravni. Umetnost se s tehnično reprodukcijo ni osvobodila odvisnosti od rituala. Mehanizmi delovanja prostorov konzuma, virtualnih svetov, umetnostnih galerij in kino dvoran se bistveno ne razlikujejo. Sprožajo izpraznjenost, simbolno razkosanje delov telesa, ki jih kasneje s težavo sestavljamo nazaj. Pokaže se, da je to področje izrazito dovzetno za vsakovrstne manipulacije in izvajanje nadzora. A zdi se, da revolucionarna ukinitev vseh teh mehanizmov, vključno z umetnostnim sistemom, ne bi prinesla izhoda iz te situacije.

Pisala je Zora.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Čudna je ta konstelacija
aleksandra saska [23/12/2011]

Zora, tale izčrpen, argumentiran in zavzet članek je super. hvala. lep dan še naprej
odgovori >>