Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VIKTOR VAUGHN - Vaudeville Villain (3010 bralcev)
Petek, 16. 1. 2004
jizah



takole izgleda Tolpa bumov:

VIKTOR VAUGHN Vaudeville Villain (Sound Ink, 2003)

MF Doom je v zadnjih letih očitno eden od najbolj delavnih raperjev, saj dela v res neverjetnem tempu, a vendar dela tudi neverjetno dobro. Daniel Dumile je raper in producent, ki se je pred dobrim desetletjem kot Zev Love X predstavil v bratski skupini KMD in se zaradi sporov z industrijo kmalu odmaknil od nje ter ji leta kasneje napovedal maščevanje. Vrnil se je v tem tisočletju, si nadel na obraz masko ter si dodelil novo ime - Mf Doom. Pestra paleta njegovih imen, med katerimi sta v zadnjem času največkrat slišana King Geedorah in Viktor Vaughn, pravzaprav izvira iz njegovega poznavanja stripovskih del najrazličnejših avtorjev.

Izvor karakterja Viktorja Vaughna je v risanki Marvel Comics produkcije, kjer nastopa Dr. Victor Von Doom. Sama zgodba naj bi govorila o Viktorju Vaughnu, mlajši kopiji Mf Dooma, ujetem v devetdesetih letih, a tega poslušalec sploh ne opazi. Bolj pozoren je vsekakor na njegova bolna besedila ter metafore, "haj tek" zvočne efekte, preprosto polaganje besed ter odlično rapanje, ki do sedaj pri njem nikakor ni prišlo do takega izraza kot tokrat. Za to so poskrbeli v hiphopu dokaj neznani producenti, ki sicer sodelujejo v sklopu založbe Sound Ink. Prav oni so dodali plošči nek nov občutek, ki ga je z mojstrovino podkrepil še gospod RJD2 iz kampa založbe Definitive Jux. Govorec se je tako predstavil v povsem novi luči in se bolj osredotočil na vokalni del plošče, kar do sedaj ni bilo značilno za njegov pristop, kljub temu pa glasbene podlage še vedno zvenijo precej futuristično, na trenutke celo šokantno, kar pomeni, da so producenti na nek svoj način intepretirali dosedanje produkcijsko delo Dooma. Podlage so inovativne, z rahlo elektronskim pridihom bazirane na funku, sampli so povečini vzeti iz ozvočenih karikatur stripovskih junakov, "skiti" med komadi pa prav tako izvirajo iz stripovskega sveta. Kreativnost "beatov", spominja na zgodnja dela Wu-Tang Clana, kjer je bilo veliko govorov iz kung-fu filmov, le da tokrat njihovo kung fu ikonografijo zamenjajo risani stripovski filmi ter figure. Glasba je surova, a ima nek težko opisljiv umirjen občutek, Doom pa s svojim umazanim, specifičnim vokalom odlično interpretira tekste. Prav teksti imajo za razliko od današnjih, precej brezidejnih besedil, veliko mero izvirnosti.

Tekstovno je Vaughnov svet zelo širok, saj v njem najdemo komično zgodbo o ropanju ljudi v getu s pištolo brez metkov, besedni spopad s kitajskim lastnikom restavracije, zgodbo o premladem dekletu ali recimo posel z drogo, pri katerem gre vse groteskno narobe. Viktor pozorne poslušalce neprestano spravlja v smeh, njegovo odlično rapanje pa atmosfersko zelo dobro zapolni album. Gostov na ploščku v večini ne najdemo, a vendarle jih slišimo v obeh verzijah pesmi "Open Mic Nite", sicer pa sta konceptualna gosta le M. Sayyid iz Anti Pop Consortium, v vlogi Curtisa Striferja ter Apany B v vlogi Nikki. Plošča je dokaz, da se še vedno lahko ustvarijo izdelki, ki po svoji zunanji obliki lahko spadajo med abstrakten hiphop, čeprav po sami zvočni zasnovi plošče ne bi mogli uvrstiti v pojem abstraknosti. Zanimivo je tudi, da kljub precej majhnemu izboru zanimivih karikatur, izgleda, kot da jih je na trgu malo morje. Avtor se zelo dobro vživi v vlogo stripovskih herojev. Ali je prav njegova izvirnost tista, ki poslušalca takoj privleče k poslušanju izvirnih del Mf Dooma, pa bomo izvedeli na njegovih naslednjih konceptualnih projektih, za katere ima sam očitno nemalo idej.

Mf Doom zelo spominja na zgodnja dela drugega raperskega odtrganca, Kool Keitha, primerjav med njima je veliko, glavna razlika pa v tem, da Kool Keitha morda tekstovno bolj vleče k spolnosti. Odlični teksti ter tudi zvočno presenetljivo dober izdelek je Dooma, ne glede na to, da sam ni naredil niti ene podlage, vseeno postavil na piedestal letos najboljših plošč po izboru strani Hiphopsite.com, ki velja za eno najbolj influentnih raperskih strani zadnjih let, sam pa temu močno pritrjujem. Ali bo dolgoročno prav on tisti, ki bo razbil monotonijo v rap svetu, bo pokazal čas. Vsekakor pa je dejstvo, da je eden redkih, ki je odličen tako v podajanju teksta, samem tekstu, kot pri glasbenih podlag in idejnosti. God bless Doom!

Tokrat bomo za spremembo poslušali bolj ali manj celo ploščo, začenši z uvodno "Overture", ki ji sledijo "Vaudeville Villain", "Lickupon", "Lactose And Lecithin", "A Dead Mouse", prvi del freestylov "Open Mic Night Pt.1", z odličnimi gosti, "Raedawn", "Let Me Watch" z edinim ženskim rap glasom na plošči Apani B, nesporni hit "Saliva", "Modern man Mugging", drugi del freestylov "Open Mix Night Pt.2", "Never Dead" z M. Sayyidom, "Mr. Clean" ter "G.M.C."

Jizah


Komentarji
komentiraj >>