Petek, 23. 12. 2011
JernejaB
Hannah Arendt v knjigi Med preteklostjo in prihodnostjo med drugim ponuja premislek oziroma vajo političnega mišljenja o krizi vzgoje. V zvezi z njo pomenljivo zapiše, da obstaja vrsta razlogov, da se navaden človek ukvarja s kritično situacijo, o kateri po strokovni plati morda ne ve nič. To je glede na njen premislek priložnost, ki mu jo ponuja samo dejstvo krize. To je priložnost, da razišče in prevpraša tisto, kar se je razkrilo o bistvu stvari.
Ob tem pravi, da nas kriza sili, da se vrnemo k vprašanjem samim, in od nas zahteva nove ali stare odgovore, v vsakem primeru pa neposredne razsodbe. V zvezi s tem še doda, da kriza lahko postane uničujoča le takrat, ko na njo odgovorimo z vnaprej oblikovanimi sodbami, torej s predsodki. Takšen odnos pa po njenem prepričanju ne le zaostri krizo, pač pa povzroči, da izgubimo izkustvo realnosti in priložnost za premislek, ki ga ponuja.
Govoriti v tem smislu o krizi znanosti in univerze pomeni govoriti o koncu forme življenja institucije s skoraj tisočletno zgodovino, ki je samo sebe na svojem začetku utemeljila kot skupnost študentov in profesorjev. In če nadaljujemo v maniri Hannah Arendt, ko ta razmišlja o tako imenovani zevi med preteklostjo in prihodnostjo v prej omenjeni knjigi, že nekaj časa trajajoča kriza univerze ponovno dokazuje to, kako globoko je nit tradicije pretrgana. V skladu s tem naše okoliščine terjajo, da si najprej postavimo elementarno vprašanje: Kaj sploh ostaja od srednjeveške universitas?
Universitas ali skupnostno je tisti pomemben element pri definiciji srednjeveške univerze, ki ga je univerza z napredovanjem moderne dobe, ko je tradicija postajala vse šibkejša, izgubila. Hannah Arendt ob tem misli, da z zlomom tradicije nismo več ne opremljeni ne pripravljeni za prebivanje v tako imenovani zevi med preteklostjo in prihodnostjo. Da bi torej lahko vsaj malo mislili krizo univerze, se moramo najprej vsaj vprašati po njeni tradiciji, ki je bila izgubljena. Ker, kot piše Hannah Arendt, ko zev preneha biti pogoj za dejavnost mišljenja, hkrati postane oprijemljiva realnost in zmeda za vse. To pa pomeni, da postane politično relevantno dejstvo.
Kar hočemo reči, je preprosto to, da je kriza univerze v prvi vrsti politično vprašanje. Tradicija, ki jo je univerza skozi zgodovino izgubila, je tudi v tem, da je dopustila, da njena skupnost izgine in da je postala, kot bi dejal Kuzmanić, antipolitična. Preko tega pa je izgubila tudi svojo temeljno esenco – biti humanistična oziroma se ukvarjati tudi s človeškim. Ta esenca je bila najbolj izrazita ob nastanku univerze, ki je pomenila jasno razmejitev od absolutne vednosti v formi teologije. Ko ni bilo več pomembno samo božje, ampak tudi človeško. V današnji prevladujoči in hkrati bebavi interpretaciji univerze tega humanizma oziroma človeškega tudi več ni, saj ga je izpodrinil trg.
Zato je zasedbe fakultet, ki se po svetu vrstijo zadnjih nekaj let, če izvzamemo vse partikularnosti posameznih zasedb, vendarle mogoče misliti tudi politično in univerzalno. Pri zasedbah gre torej predvsem za eno ključno gesto, ki jo lahko razberemo. Zasedbe sporočajo »dovolj nam je«, hočemo biti zgolj in samo študentje, hočemo študirati. Slednje je verjetno tudi najbolj radikalna zahteva, saj njena izpolnitev v poznem kapitalizmu deluje kot utopična. No, vsaj delovala je utopično, saj z osvoboditvami, ki so se ali pa se še bodo zgodile, vznika politično mesto ali topos, ki sedaj omogoča vsaj njeno nedvoumno izjavljanje.
Druga temeljna gesta zasedb, ki jo v tem komentarju postavljamo v ospredje, pa je kazanje s prstom na nevzdržno dekadenco univerze in njenega delovanja. Dejstvo, da je univerza v večji meri zanemarila tudi svoje temeljno poslanstvo – biti mesto mišljenja, poučevanja in razumevanja z besedo teorije gre pripisati njenemu vsesplošnemu samouničevalnemu obnašanju. Teorija je tako rekoč postala odvečna ali kot pravi Rastko Močnik: nanjo vse bolj gledajo kot na nekakšnega nezaželenega vsiljivca, ki nima več institucionalne opore niti v tistih institucijah, ki naj bi skrbele za njeno reprodukcijo.
V vsesplošno samouničevalno vedenje univerze štejemo vse, kar hoče univerzo podvreči tržnim, koristnostnim in produktivnim gestam ter gestam uč inkovitosti. Ali kot pravi Tonči Kuzmanić: Univerza ni niti tržna zadeva niti zadeva dela. Univerza je skupnost profesoric in profesorjev, študentk in študentov, torej mesto avtonomnega teoretičnega poučevanja in izobraževanja, ki je v temelju antitržno, antidelovno ter tudi antikoristnostno. Ker kritično in teoretično meri na Dobro in Novo. Univerza je tukaj zato, da zamejuje norenje in ničenje vsega s tayloristično učinkovitostjo.
To pa je že širši problem, ki se ne dotika samo osvobojenih fakultetnih ozemelj, ampak je odraz vsesplošne krize. Ali s Kuzmanićem rečeno, kriza univerze je samo simptom totalne depresije družbe in družbenosti. V tem smislu pa je omenjena depresija predvsem politična. Je odraz te zabite družbe, ki politiko izenačuje s kurbo, ne zavedajoč se, kaj s tem počne. In politika je tisto, kar so Stari bolje razumeli od nas in česar se lahko od njih še vedno učimo.
Ni pa samo politika tisto, kar je na univerzi zapuščeno. Zapuščeno je branje, zapuščena je klasična izobrazba in zapuščena je druga plat universitas, ki meri na celoto obstoječega. To je pa tisto osrednje, za kar pri univerzi gre in je bilo izgubljeno – individualni študij in pa skupnostno - s profesorji - izobraževanje za teoretično razumevanje in delovanje na obstoječe.
Torej, kje smo in kam gremo? Kako bomo premostili zev med preteklostjo in prihodnostjo, v kateri tičimo? Gesta, da študentje želijo samo študirati, ne pa delati, da si šele s tem lahko omogočijo študij, je poskus zamejitve nadaljnjega razkroja univerze, ki nas napotuje nazaj v prihodnost. Nazaj k razmisleku, kaj univerza sploh je, in naprej k razmisleku o prihodnosti kot možnosti nadaljnjega političnega delovanja. Politika naj se še jasneje artikulira in postane temeljno vodilo vseh gibanj in zasedb, kjerkoli se že dogajajo. Ali kot pravi Hannah Arendt: učenje se neizogibno ozira v preteklost, ne glede na to, koliko se bo življenje odvijalo v sedanjosti.
Preostale dlačice je populila Jerneja Brumen.
Komentarji
komentiraj >>