Četrtek, 29. 12. 2011
Marko Karlovcec
* V četrtkovi Tolpi Bumov se tokrat posvečamo plošči »Aesthethica« [estetika], newyorške avantgardne post-black metal skupine Liturgy. Liturgy se vpisujejo v tisti val severnoameriških black metal skupin, kamor prištevamo tudi newyorške Krallice [krelis] ter seveda opevane kaskadske Wolves In The Throne Room. Za vse velja, da so iz globoke zakoreninjenosti v spiritualni podstati black metala in poznavanja njegovih posebnosti uspeli ustvariti nekaj novega in resnično svežega. Njihove stvaritve pogosto transcendirajo samo metalskost tega žanra in mu s tem paradoksalno dajejo nov zagon in energijo, ki je ni slišati že skorajda desetletja. Ključno pa je, da se omenjene skupine s tolikokrat poudarjeno »evolucijo« ekstremnega metala spoprijemajo na povsem drugačen način kot glavnina evropskih.
Veliko število klišejev, na katerih počivajo le-te, so zatresli relativno mladi Liturgy, ki na plošči »Aesthethica« razvijajo, kar so začrtali že na prvencu »Renihilation«. Sam med najpomembnejše sestavine njihovega izraza štejem izjemno skupinsko uigranost, na kateri sloni njihovo muziciranje. Gre za živo, koncertno skupino, ki tako tudi slišno pristopa h kompozicijam. Njihova glasba premore nekakšno organskost in vitalnost, ki je pri vedno bolj steriliziranemu, kvantiziranemu in normaliziranemu metalu sploh nismo vajeni. Divje in čvrsto energično pulziranje, ki nadomesti oglato metronomskost, neprestano sili čez rob in je prej kot metalu blizu free-jazzu in odvodom noise-rocka. Aplikacija takega pristopa na čarobno formulo black metala pa že na papirju deluje noro vznemirljivo. Kaj šele, ko nam glasbo servira živa, utripajoča, iz mesa in krvi sestavljena zasedba!
Uvodna skladba »High Gold« po nekaj sekundah elektronskega pokanja udari z neverjetno silovitostjo in nam v hipu razpre komponente zvočnega vala, ki drvi kot nekakšen komet v samo središče sonca. Če se navežemo tudi na podobje v besedilih, lahko glasbo Liturgy dejansko razumemo kot drvečo ognjeno kroglo, ki s povzročenim razdejanjem in svetlobo razkriva tudi lastne sestavine. Pri tem velja omeniti, da vodja in glavni avtor zasedbe, kitarist in pevec Hunter Hunt-Hendrix tudi sicer uporablja ambiciozno terminologijo pri refleksiji lastnega početja. Omenjeno divje pulziranje tako ni klasični konstantni »blast-beat« temveč t.i. »burst-beat«, ki v dogajanje vnaša brbotanje in eksplozivnost življenjske sile. Tukaj vsekakor velja omeniti zares izrednega bobnarja Grega Foxa, ki je gonilo celotnega dogajanja. Prav tako harmonsko-melodični material kljub spevnosti ni organiziran v ostro določena taktovna trajanja, temveč se zanaša na skupinsko signaliziranje prehodov. Le-to izhaja iz občutene kolektivne igre in poslušanja vseh vpletenih. V tem smislu so rahlo sorodni Kayo Dot, pa tudi tipičnemu free-jazzovskemu podajanju tem. V teh Liturgy razkrivajo še eno plat svojega avantgardizma. Z iztočnico v razpotegnjenem tremolo ubiranju melodij klasičnega black metala ta pristop uporabijo skupaj z opaznimi vplivi minimalizma newyorške šole in njegovih evropskih odvodov. Slišati pa je tudi vplive zgodnje evropske sakralne glasbe, predvsem Perotina. Najbolj do izraza pridejo pri uvodih skladb »True Will« in »Harmonia«, kjer Liturgy uporabijo sprotno zankanje živo posnetih glasov. Ta pristop sicer ni ravno idealen, vendar kljub temu ohranja močan naboj. Še učinkovitejše pa so arvo-pärtovske eskapade v sami srži kolektivnega žganja četverice. V kombinaciji z visokim in vseprisotnim parajočim krikom zanos te glasbe dejansko napotuje na neko nedoločno hrepenenje in seganje po transcendentnem. Najpomembnejše pa je, da tudi brez poznavanja besedil in kontroverznih manifestov sama glasba deluje kot aglomerat estetik godb, usmerjenih v drugost – pa naj bo to ekstatični fire-music, zarotitvena obrednost krščanskih spevov, brezmejna žalost blackmetalskih pokrajin, predanost qawwalija in še kup drugih reči. Glasba Liturgy skorajda ne pozna padcev intenzivnosti. Kadar le nastopijo, pa so še najbližje kratkim vdihom med eno in drugo eksplozijo. Po več kot uro trajajoči plošči postane jasno, da je ta neizprosna intenzivnost osnovni modus operandi njihovega delovanja in ne prisila sloga ali umetno ustvarjena kvaliteta.
Ob širši indie skupnosti, ki je ploščo navdušeno sprejela, pa je »Aesthethica« povzročila pravi mali škandal v bolj pravovernih metalskih krogih. Razlog je le delno glasben. Gre namreč za manifest z naslovom »Transcendental Black Metal«, ki ga je napisal že omenjeni vodja Hunter Hunt-Hendrix. V njem je v stilu avantgardnih umetniških manifestov prejšnjega stoletja razglasil nezadostnost klasičnega black metala in predlagal nov pristop, ki ga je poimenoval transcendentalni black metal. Slednji naj bi transcendiral latentni ali izrecni nihilizem ter ga preobrazil v nekaj sončnega in afirmativnega. Potenciral naj bi vitalno kaotičnost vsega, kar je, namesto vztrajanja v breznu negacije. Seveda je očitno, da so tovrstna naziranja v nasprotju s klasično podobo black metala in njegovih odjemalcev. Hkrati pa imajo kljub vsemu v njegovi spiritualni podstati tudi lasten vir in začetni impulz. Hunt-Hendrix, pa tudi Aaron Weaver iz Wolves In The Throne Room, vsak na svoj način pravita, da skrajno resno jemati sile, ki jih black metal sproža, pomeni končno tudi uničenje le-tega in preporod v nekaj novega. Karkoli si o tem že mislimo, pa je ob poslušanju plošče »Aesthethica« skorajda nujno priznati, da za razliko od marsikaterih megalomanskih iniciativ Liturgy dejansko počnejo nekaj novega. In to počno z izjemnim zagonom in energijo
.
In mar ni vsak tekst o black metalu, ki mimogrede omenja še Ornetta Colemana, že sam po sebi piš svežega zraka? Konec koncev pa so pretencioznost in visokoleteča razglašanja tudi vitalen del blackmetalske folklore. Zato je prav zanimivo, da so bili Liturgy deležni tolikšnega omalovaževanja. Svoje je gotovo prispevala tudi odsotnost kakršnegakoli oprijemljivega imidža. Sam sem mnenja, da so Liturgy ena izmed redkih skupin, pri katerih običajne označbe black metala kot mističnega, veličastnega, brutalnega, ekstremnega, romantičnega, kozmičnega itd. dejansko dobijo nek smisel. In mladostna zagnanost ter romanticistično-nietzschejanska pretencioznost njihovega vodje sta v tem primeru prej plus kot minus. Zatorej vabljeni k poslušanju izbora skladb s plošče »Aesthethica«, ki je po mnenju avtorja ena izmed presežnih izdaj iztekajočega leta in ki predstavlja resnejši preobrat, kot se morda trenutno zdi.
pripravil Marko Karlovčec
Komentarji
komentiraj >> Re: LITURGY: Aesthethica (Thrill Jockey, 2011) (ponovitev 5. 1. 2012 ob 00.30)
Franz Satan [28/12/2011]
http://www.youtube.com/watch?v=0wmD0C52NgY&feature=player_embedded to ma več veze z blek metalom kot ta bend
odgovori >>