Četrtek, 29. 12. 2011
Andrej Pezelj
Odločiti se za razstavo o psihadeliji v Jugoslaviji sploh ni slaba ideja. Mogoče je izraz psihadelija preveč specifičen, da bi se z njim zajela kultura norih sedemdesetih, ampak dobro, treba je priznati, da se dobro sliši. Hrvaški kurator, Branko Franceschi, je to idejo poskušal realizirati v galeriji ŠKUC, z razstavo, imenovano High Times: Pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966-1976, ki bo odprta do 19. januarja 2012. Razstava je dober primer hermetičnosti sodobnih kuratorskih praks, ki ne glede na izbor teme, na eventualno egzotičnost obravnavanih problemov, v bistvu razstavljajo vedno same sebe in ne objekta ali problema, o katerem govorijo.
Od tako zahtevnega naslova razstave, ki je bolj karakterističen za prostorsko večje galerije, bi pričakovali relativno obilje vsebin. Od besede psihadelija pa bi pričakovali neko adekvatno noro, nevsakdanjo postavitev. Galerija ŠKUC pa je te dni izjemno prazna. Na programu razstave je sicer obilje umetnin in umetnikov, a so ujeti v par projekcijah in poliestrskih škatlah.
Branko Franceschi se je odločil zajeti različne kulturne panoge, od konceptualne umetnosti in performansa do popularne kulture, kot je glasba Miše Kovača. Tudi takšna demokratizacija kreativnosti ni slaba ideja. Problem je spet v tem, da so različne zgodovinske vsebine poklicane, da zapolnijo neko idejo, ki jim je tuja. Če je bil namen razstave, da se naredi neka transformacija lika in dela Miša Kovača v novo konceptualno različico, je to popolnoma uspelo. Vprašanje je, če je kaj takega sploh smiselno.
Torej jasno je, da na razstavi psihadelije ni. Smiselno je torej, da se vprašamo, zakaj je ni? Zato je mogoče najbolje, da se ozremo na dela Matjaža Hanžka LSD uživam in Marka Pogačnika Rolling Stones. Umetnini sta realizirani na podoben način. Pri Pogačnikovih Rolling Stonesih je platnica albuma rock skupine Rolling Stones, prilepljena na 12 škatel šibic. Če povzamemo iz sprejemnega teksta razstave, je Pogačnik album prilepil na 12 škatel šibic, da bi naredil paralelo med rockom in ognjem. „Če nekdo hoče prižgati ogenj, mora imeti šibice, rock pa je bil tisto, kar je zažgalo našo domišljijo,“ pravi Pogačnik. Ta dokaj banalna metafora je semantična plat umetnine. Konceptualno je Pogačnik, kot pravi v intervjuju s kuratorjem, s tem hotel protestirati proti premestitvi pop kulture v komercialno sfero. Brez dvoma gre za vzvišeno gesto, ki je vendar že v sedemdesetih morala ustvariti občutek Sizifovega dela.
No, tudi če je v umetnini bilo kaj ognja, je na tej razstavi njen ogenj definitivno ugasnjen. Kot neki relikt je umeščena s svojim umetniškim parom, umetnino LSD uživam, v veliko plastično kocko, kot da bi šlo za arheološki izdelek neke neznane nam civilizacije. Isti problem imamo pri razstavljeni kompilaciji jugoslovanskega rocka, ki se predvaja na eni televiziji, z angleškim prevodom in v stilu karaok. Še nekaj fotografij, par projekcij performansov Marine Abramović in to je to od psihadelije v Jugoslaviji.
Zakaj takšna rigidnost, zakaj takšna ekonomičnost postavitve, če je objekt razstavljanja vse prej kot ekonomičen. Eden od razlogov je mogoče denar. Za bolj kompleksno razstavo bi moralo biti na razpolago več sredstev. Vendar ne smemo za vse kriviti denarja. Kuratorske prakse imajo, tako kot vse druge prakse, v specifičnem obdobju specifične značilnosti. In lahko bi se reklo, da je specifičnost današnjih kuratorskih praks določena vzvišenost razstavljalnega režima, ki neposredno apelira na ekonomičnost. Prostor, ki ga v sleherni galeriji zavzema umetnina, že sam deluje kot dispozitiv. Ni samo umetnina simbolno sredstvo, ampak je to tudi njej namenjen prostor in njej namenjen razstavljalni režim. Na večini razstav sta torej prostor in režim razstavljanja polna neke želje po dostojanstvu, vzvišenosti in temu primernemu miru.
Zato pri razstavi o Psihadeliji trčita dve različni praksi; praksa zajemanja zgodovinskega objekta in praksa sodobnega načina razstavljanja. Problem je v tem, da je slednji vse, samo ne psihadeličen. Zato se ne more zgoditi, da je razstava o psihadeliji tudi sama psihadelična. Lahko bi rekli, da je razstava v ŠKUC-u tako psihadelična kot je pankerski muzej v sodobnem ljubljanskem muzeju pankerski.
O psihadelični nemožnosti je razmišljal Andrej.
Komentarji
komentiraj >>