Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pandorino upanje (1178 bralcev)
Petek, 30. 12. 2011
Mateja K



Francoski sociolog znanosti in antropolog Bruno Latour je pred dobrimi dvajsetimi leti napisal knjigo, ker ga je prijatelj vprašal »Oprosti, a ti verjameš v resničnost?« To zajetno delo, ki pod vprašaj postavlja domala vse dogme znanosti, lahko sedaj beremo tudi v slovenščini pod naslovom Pandorino upanje. Gre za prvo Latourjevo delo pri nas, ki bralcu zelo izčrpno in korak za korakom ruši postulate znanosti in tehnologije, v katere je danes nekako »treba« verjeti. Gre tudi za dobro popotnico, za razmislek, ki ga nemara velja vzeti v zakup tik pred iztekom starega leta. Če smo malce malodramatični, lahko vprašamo: kaj je torej resnično in kaj ni?

Latour se kot eden bolj prepoznavnih imen francoskega intelektualnega sveta s to temo ukvarja že več kot dvajset let. Znotraj filozofije znanosti je najbolj znan po tem, da se je oddaljil od običajnega razlikovanja med subjektivnim in objektivnim ter na novo zastavil teoretično razumevanje, ki se veliko naslanja na prakso. Z Michelom Collonom in Johnom Lawom velja za pionirskega razvijalca »actor-network« teorije ali teorije »akterja-mreže«, ki naj bi ponudila alternativno rešitev obstoječim družbenim znanostim. Osnovna poanta teh znanosti, njihova glavna srčika, njihovo ključno jedro namreč po podrobni Latourjevi analizi kratko malo razpade. Ko Latour postavi pod vprašaj izhodiščne točke razsvetljenskega – znanstvenega projekta in modernizma, ki izhaja iz njega, se postulati teh znanosti zelo zatresejo. Objektivnost, metodološkost, nepristranskost, kolektivnost: hm, vse postane nekam vprašljivo. Za kaj torej gre?

Danes skoraj sedemdesetletni Latour je že zgodaj postal kritičen do laboratorijskega procesa oziroma do same znanstvene metode, znotraj katere se oblikujejo teorije na podlagi eksperimentov. S kolegom Woolgarjem sta ob detaljni preučitvi »svetega« laboratorijskega procesa ugotovila, da se znotraj eksperimenta pridobljene nekonsistentne podatke običajno pripisuje le pomanjkanju znanstvenega aparata ali eksperimentalne metode. Velik del znanstvenega treninga po njunem prepričanju vključuje proces, kako čim bolj objektivno sprejeti subjektivno odločitev o tem, katere podatke znotraj eksperimenta ohraniti in katere ne. Njun zaključek, da znanost ni sestavljena iz objektivnih in merljivih procesov, ampak prej kot kultura, kot kompromis, je naletela na zgražanje.

Teorija »akterja-mreže«, ki se kot alternativa modernizmu oziroma znanosti obsežno pojavlja tudi v knjigi Pandorino upanje, je zasnovana na drugačnih izhodiščih, in sicer se postavlja kot »velika« družbena teorija. Namesto družbene determiniranosti, ki naj bi znotraj sociologije pojasnjevala vse znanstvene trditve in znanstvena dejstva, raziskuje znanstvena dejstva kot črne skrinjice. Te predstavljajo vozle neke neproblematične splošne mreže, ki med sabo povezuje človeški svet in svet narave, ki stoji izven človeka. Ko se odpravljamo raziskovat tak svet, se torej znajdemo med mrežami, v katerih so presečišča vozli, ki jih tvorijo ljudje, dejstva in njihovi medsebojni odnosi.

Znotraj teorije »akterja-mreže« je status moči možno razbrati po medsebojni povezanosti znotraj mrež: močnejši je tisti, ki je boljše in močneje povezan z drugimi predmetnimi področji. Vprašanje mikro in makro ravni, vprašanje velikega ali manjšega vpliva tu postane irelevantno, prav tako je nepomembno »klasično« znanstveno stališče, da se objektivnost dosega z večjo specializacijo. Ne, znotraj teorije »akterja-mreže« oziroma znotraj sociologije znanosti in tehnologije, pridemo do boljših rezultatov takrat, ko se bolje odpremo do drugih področij in se z njimi čim tesneje povežemo.

Kar Latourju pooseblja zgrešene postulate same znanosti in tehnološkega načina mišljenja, je modernost. Modernost mu pomeni sprejemanje tako imenovanih Velikih delitev, kot so ostro ločevanje med Naravo in Kulturo, Subjektom in Objektom, človeškega in nečloveškega. Kot pravi Latour, so te delitve namišljene in resnica se nahaja nekje na sredini med tema skrajnostma. In medtem ko se Modernisti obnašajo, da so lahko stvari le družbene ali naravne, sam zagovarja vse bolj priljubljeno teorijo »akterja-mreže«, ki preseka vse stranpoti Modernistov in znanosti kot take.

Ali kot pravi Latour sam: »Iluzija modernosti je bila v veri, da bolj ko bomo rasli, bolj ločeni bosta postajali objektivnost in subjektivnost, s tem pa bosta ustvarjali prihodnost, ki se bo radikalno razločevala od naše preteklosti.« Ko premaknemo paradigmo znanosti in tehnologije, pa vidimo, da do takega ideala nikoli ne bomo mogli priti. Objektivnost in subjektivnost druga drugo oplajata tako, da rasteta skupaj. Za Latoura ne moramo nikoli priti do situacije, kjer bi si objektivnost in subjektivnost do konca nasprotovali. »Modernisti so ikonoklasti,« še nadaljuje Latour. V »izoliranih maternicah svojih "laboratorijev" izdelajo toliko faktišev, kolikor jih želijo.«

Ko se v Pandorinem upanju podaja na razcep znanstvene paradigme, na razkroj Modernosti, se poslužuje številnih tematskih esejev in študije primerov, ki pod mikroskopsko lupo kritike in dvoma postavljajo avtoriteto in verodostojnost znanstvenega vedenja. Najbolj podrobno opisuje odpravo pedologov v Amazoniji, razvoj pasterizacijskega procesa in raziskave Francoskih atomskih znanstvenikov. Vse to je bralcu servirano s pravo mero ironije in detajlnega opisa, ki ne pušča možnosti dvojnega dvoma. Edino, kar nam grozi ob branju te debele knjige, je pomanjkanje volje, da se bomo prebili do konca. Ta presek sociologije in naravoslovja, ki se trdno drži načel striktnega opisa, ponazoritev s tabelami in grafi, zna postati za bolj družbeno ali kulturno zanesene bralce na trenutke res dolgočasen. Vendar Pandora na koncu ne razočara.

Kje torej stojita Pandora in njena skrinjica v vsem tem? Mit o Pandori nam pravi, da jo je radovednost, ta primarni vzgib za nastanek znanstvenega mišljenja, prignala do tega, da je kljub prepovedi odprla skrinjico ali amforo, za katero so ji trdno zabičali, da je ne sme odpreti. Iz amfore so zleteli vsi zli duhovi tega sveta in dokler jo je Pandora utegnila zapreti, je v njej ostalo samo še Upanje. Kot pravi Latour, je 20. stoletje videlo vse demone in zle duhove, ki so izšli iz amfore. Upanje, ki ostaja na dnu, je lahko namenjeno tudi drugačni konstrukciji znanstvenega in tehnološkega mišljenja. Mogoče bo to bolj merodajno, da bo lahko odgovorilo na vprašanje »Verjamete v resničnost?«

Čez trd teren znanosti, mačk na predpražnikih in možganov v sodih se je prebijala Mateja K.


Komentarji
komentiraj >>