21. 4. 2002 (5045 bralcev)Nedelja, 21. 4. 2002
Blagorodni gospod! Dne 10. septembra 1905 odkriti prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odobril, še bolj obsojam, da so nesramni kip postavili ravno pred cerkev, posvečeno prečisti devici Mariji in Materi božji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih ljubljanskih gospodičen, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim vas gospod župan, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje božje, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.
Anton Bonaventura Jeglič, Ljubljanski škof.
Dandanes je težko iti mimo trafike, brez da bi ti plejbojsko silikonska zajčica skočila v naročje. Nekateri se nad kultom gigantskega oprsja, ki buhti iza vsakega vogala, naslajajo, spet druge moti nenaravnost ideala, po katerem morajo biti joški podobni reklamnim balonom, preostanek telesa pa ne sme vsebovati niti grama maščobe. Pred stotimi leti silikona niso poznali, v Ljubljani je njegovo vlogo prevzel kar kamen. Nad novim prešernovim kipom se je dvigala pesniška muza, na njej pa v nebo šrleči cizeljni, kakor se je temu organu reklo v gostilniškem okolju. Zgražanje ljubljanskega škofa je sprožilo zanimivo debato o nagoti in pohoti, še zlasti so se nad ubogega škofa spravili liberalci, za katere je bil jegličev napad na muzo dokaz klerikalnega barbarstva. Liberalni Slovenski narod je tako zapisal:
In zdaj se je vzdignil tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in kakor kak obseden menih pljunil na velečastni spomenik, ki ga je hvaležni narod postavil svojemu največjemu sinu. kadar se ljubljanski škof javno oglasi, vselej imajo ljudje vtis kakor bi se bila odprla vrata kake srednjeveške inkvizicijske kleti in bi udaril iz nje večstoleten, okkužen, po krvi smrdeč zrak. O umetnosti nima škof nobenega pojma. V umetniških stvareh zavzema stališče, kakor kak inkvizijski rabelj. njegov fanatizem mu je razril možgane, da ni več zmožen mirno misliti in trezno presojati.
Pri Slovenskem narodu so še opozorili še na dejstvo, da se v cerkvah po svetu nahaja ogromno nagote, ki do sedaj ni nikogar motila. Iz tega sledi, da bi morali, če bi želeli slediti Jegličevim navodilom, porušiti ogromno cerkva in drugih sakralnih objektov:
Zato pa je škofovo očitanje izbruh mastodonsko blaznega fanatizma ali pa izraz najhujšega svetohlinstva in hinavstva. Če je plemenita čista figura na Prešernovem spomeniku pohujšljiva in pohotna, potem so vse najslavnješe katoliške cerkve hrami nečistosti in pohujšanja in stoletja in stoletja pravo žalljenje božje. ravno v najslavnejših katoliških cerkvah kar mrgoli slik polnih nagih žensk in moških. v prvi cerkvi kristjanskega sveta, v stolnici rimskih papežev, cje na stotine popolnoma golih ženskih podob, slikanih in izklesanih. Pod podobami nagih žensk se dele zakranemti, a še noben papež, noben kardinal ali škof ni rekel, da so te podobe pohujšljive.
Nasprotje med radikalnimi stališči slovenske cerkve in prepričanjem svobodomiselnih ljudi je stairikom in humoristom priskrbelo ogromno materiala. Katoliško usmejeni šaljivci so bili več ali manj tiho, liberalne pa je kar premetavalo od izvirnosti. V stiričnem tedniku Osa lahko zasledimo pesmico o premraženi Prešernovi muzi:
- Oj muza gola ti brezsramna
kaj delaš bosa vrhu kamna?
- Pri miru pusti tujo stvar,
ki tebi čisto nič ni mar!
- Oj naga in brezsramna muza,
povej mi kje je tvoja bluza?
- Za zdravje moje se ne boj,
premili sladki Jeglič moj!
Še kikeljco prodala bom,
za sladko vince dala bom.
- Oh, če se prehladila boš,
še jetiko steknila boš!
Satiriki so bili nesramni tudi do same muze in njene prislovične čistosti:
Po kmetih zdaj se širi ta govorica,
da muza prešernova več ni devica.
Miru ni imela, pa se je vdala,
vsled česar kmalu bo zibala.
V razpravo o goloti se je vključila tudi slovenska znanstvena srenja. Dr. zarnik se je čutil poklicanega obdelati problematiko iz zoološko-antropološkega stališča. V svojem članku z naslovom Nekaj o psiholoških vplivih nagote je skušal ovreči prepričanje o neugodnih učinkih, ki jih imajo kipi na človekovo. Da bi se izognil vulgarnosti, je nekatere kočljive izraze napisal v latinskem jeziku, ker njegova študija ni bila namenjena »otrokom in mladim dekletom«:
Da razjasnimo špecijelne principe glede delovanja nagote. Kakor rečeno, delujejo oni deli drugega spola le v gotovih momentih, mnogokrat pa vlada glede tega popolna apatija. To delovanje na seksualni čut, to vzbujanje pohotnosti, je jako važen faktor v naravi.
Pri seksualnem draženju naj bi imeli namesto vida važnejšo vlogo preostali čuti:
Večinoma je optiški učinek dotičnih organov, torej pogled nanje, minimalen, navadno je vonj teh organov, ki jim ga podele gotove žleze, in tudi vonj po potu na gotovih mestih v tem oziru odločilen. Ako vidimo tekati za časa pojanja pse za psicami, ako vidimo pisane metulje, je v prvi vrsti vonj, ki poziva samca k samici. Pri človeku je vonj v tem oziru manjšega pomena, vendar deluje tudi pri človeku večkrat ravno vonj jako vzburljivo na seksualne organe. prostitutke vedo to dobro precenjati ter se rade parfumirajo z raznimi dišavami.
Dr. Zarnik je sicer postavil vonj na zavidljivo mesto, vendar naj bi bilo za spolnost pri človeku vseeno pomembnejše občutenje tipa. Kjub temu, da poslušalci najverjetneje ne obvladajo latinščine, bodo po vsej verjetnosti vedeli, kaj je hotel pisec povedati.
Glavno vlogo igra pri človeku tip; iuvenis minime tangens puellam, praesentim nudas partes corporis, že ves drhti, predvsem pa so pa mammae et genitalia nuda feminae, ki v tem smislu najjače delujejo na moški seksualni čut. Pri ženski so ti organi najobčutljivejši in njih ticanje povzroči takoj orgazem.
Sama golota na sebi sodeč po piščevem mnenju ne povzroča spolne razburjenosti. Glede slednjega si je upal podati celo lastne izkušnje:
Jaz vem iz lastn eizkušnje in izkušnje mnogih zdravnikov, da se ni najmanj ne vzburjajo, naj še tako brhka dekleta zdravstveno preiskujejo, da celo ako se jih dotaknjejo, je seksualna iritacija mnogokrat minimalna ali celo popolnoma manjka.Razen tega viidmo pri mnogih narodih, da hodijo popolnoma nagi in si mnogokrat ravno spolnih delov ne pokrivajo, dasi so drugače odeti s kakim oblačilom.Pri mnogih velja baš oblečena ženska za seksualno mično.
Da bi poudaril nasprotje, je Zarnik primerjal zapeljivo gibanje haremskih lepotic s kamnito prešernovo muzo:
Vsled tega so si orientalke v haremih izmislile razne v pohotnem gibanju telesa obstoječe plese, da razdražijo mnogokrat že seksualno popolnoma otopela gospodarje. Koliko minimalnejša je torej reakcija normalnih seksualnih organov pri pogledu na vedno na miru stoječega kipa, ki je vendar nekaj drugega kakor živo telo, predvsem ako barva njegova ne odgovarja prozorno- rožnati barvi živega telesa.
Če so goli kipi tako pohujšljivi, kaj pravijo naš presvitli škof na mlade device, ki v cerkvi gledajo golo kristusovo telo. Nenazadnje tudi sam priznava, da je ženska hotnost močnejša in bolj nevarna:
Zato se npr. še nikoli ni zgodilo, da bi se ženske, ki so seksualno navadno mnogo normalnejše od mož, pritoževale, da jih razpela, ki vendar kažejo skoro popolnoma golo moško telo, seksualno razburjajo.
Posameznike, katere vzburja pogled na nag kip je Zarnik razdelil na dve skupini. Na tiste, ki se jim zbuja seksualnost hote in na tiste, ki jih muči nehote.
Kar se prvega slučaja tiče, je to pri vsakem človeku mogoče. Ti ljudje imajo sebe seveda v popolni oblasti, in take misli lahko preprečijo, ako hočejo. Toda oni se vesele takih pohotnih misli in zaradi tega jim je vsdaka prilika zato dobra. tako mišljenje se naziva duševna onanija. ad bi ravno nagi kipi te ljudi posebno vzburjali, ne moremo reči, njim je pač vse dobro, kar prikliče seksualne asociacije. Vsaka ženska, posebno mlada, jim daje dosti povoda za to, večinoma mnoog več, nego kak kip.
Pri drugem slučaju gre za patološko stanje, ki so seksualno popolnoma oslabeli in se nikakor ne morejo ubraniti seksualnim iritacijam. Liberalni dr. Zarnik presenetljivo do samozadovoljevanja ni bil nič kaj liberale. Pripisoval ga je nenormalnim osebam in ga povezoval z impotenco:
Različni faktorji lahko človeka v tem smislu oslabe. Poogste pollutiones nocturnae, v prvi vrsti pa nezmerna mastrubacija in deloma tudi duševna onanija vzamejo organizmu v seksualnem oziru vso moč in elastičnost. atko se pri vsaki najmanjši priliki razburi, erectionem nembri habens (seveda večinoma incompleta, kajti kompletna je pri teh, navadno impotentnih ljudeh izključena.) ali celo ejuculationem seminis! Da seveda nagi kipi take ljudi razburjajo je samoobsebi umevno. Večkrat jim utegne postati nelagodno, ker jih zavaja k mastrubiranju in se večinoma se vsi mastrubanti sramujejo, kadar niso seksualno razburjeni, svoje nenaravne strasti. Seveda gotovo zaslužijo taki bolniki naše usmiljenje. Zato imamo blaznice, tam bodo gotovo radi ugodili željam bolnikov.
|
