Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

Printer Friendly Page
Univerzalni temeljni dohodek – pravica državljana sodobne države ali utopija? (1399 reads)
Wednesday, 11. 1. 2012
Luka T.



Strokovnjaki različnih področij skušajo ponovno odpreti javno debato o univerzalnem temeljnem dohodku. Čeprav je politika to vprašanje že pred krizo odpravljala kot utopično je sedaj zaradi pomanjkanja kupne moči še vedno aktualno. Kljub temu UTD-ju ne zaupajo niti stare profesionalne strukture niti neo-liberalna ekonomska misel. UTD bi sicer lahko postal zmeni mehanizem za redistribucijo družbenega bogastva, ki je in obstaja, a za to očitno ni politične homogenosti družbenega telesa.

ODDAJA V CELOTI:



Univerzalni temeljni dohodek – pravica državljana sodobne države ali utopija?

Oči, da ne vidijo tokrat obračajo pozornost na zapostavljen predlog univerzalnega temeljnega dohodka, ki se kritično motri že nekaj let a je med politično kasto medtem zaradi dolžniške krize zamrl. Strokovna javnost pa z njim še vedno ni povsem opravila, saj je konec leta 2011 pri založbi Krt izšel obsežen zbornik UTD v Sloveniji, ki v eni knjigi združuje premisleke in stališča slovenskih strokovnjakov ter skupin z že oblikovanim mnenjem o UTD-ju. Zbornik je teoretično oprt na teoretsko-analitsko delo Phillipa van Parijsa, ki je med najbolj prominentnimi zagovorniki UTD-ja v svetu. Urednika Igor Pribac in Valerija Korošec pa sta med pripravljanjem k debati pritegnila tudi politične stranke in vidnejše slovenske politike, katerih stališča do UTD-ja so popisana v dokumentaciji zbornika.

Univerzalni temeljni dohodek je ideja, po kateri bi vsak državljan določene regije ali dežele, v našem primeru Slovenije, dobil brezpogojno izplačilo v višini skorajšnje minimalne plače. Ideja ni nova, v času francoske revolucije jo je predlagal že politični filozof Thomas Paine. Izhajal je iz naravnega prava in teze, da je Zemlja last vsega človeštva zato je vsak državljan sorazmerni lastnik državnega premoženja. Komur je ta pravica odtujena, je po Painovem mnenju upravičen do zemljiške rente. Ideja torej v svojem jedru vsebuje dandanes miselno zapostavljeno kategorijo prerazporeditve družbenega premoženja. V teh kratkih 200 letih modernizirane države smo se namreč že večkrat znašli pred tem precepom, različne politične tvorbe pa so v preteklosti zanj nudile različne kažipote. Za najbolj uspešnega se je gotovo izkazal model državnega kapitalizma, ki ga je v ekonomsko misel z New Dealom uvedel John Maynard Keynes in tako bil neposredno odgovoren za fordistično ekonomijo Združenih držav Amerike, kjer so delavci plačani tako dobro, da so potrošniki lastnih produktov. Družbena pogodba je tako začela temeljiti na razmerju med potrošnikom in proizvajalcem, država pa je začela skrbeti, da so ljudje zaposleni in v krogu kroženja dobrin.

Država je te vzvode dobila s centralizacijo monetarne politike v centralni banki, ki ima edina pravico do ustvarjanja nekrite valute. Z višanjem in nižanjem obrestne mere po kateri centralna banka ta denar posoja poslovnim in ostalim bankam lahko tako vplivajo na poslovne cikle in spodbujajo investicije v razvoj. Kot primer dobre prakse takšnega sistema se rado navaja človekov polet na luno, ki brez državnega denarja sicer ne bi bil mogoč.

Na prehodu v post-fordistično družbo, ki se je začel nekje v sedemdesetih letih preteklega stoletja pa je ta ureditev doživela serijo pretresov. Po eni strani je prišlo do tehnološkega razvoja, ki je prinesel ukinjanje delovnih mest, po drugi je svoj trg delovne sile odprla Kitajska, ki na področju delavskih pravic nima najboljšega slovesa. Gospodarstvo se je tako odločalo med avtomatizacijo ali seljenjem na trg kjer je delovna sila cenejša in bolj izkoriščana. Oboje pa je rušilo star koncept polne zaposlenosti. Keynesianska država je medtem po stari navadi nadaljevala z gradnjo infrastrukture; gradila je mostove, ki naj bi povezovali potrošnike s proizvajalci. Polagala je električne in optične kable, ki bodo izboljšali poslovno komunikacijo in v državno blagajno povrnili investirana sredstva. Večina proizvodnje se je medtem selila na daljni vzhod, vse do te mere, da smo na zahodu postopno prenehali s proizvodnjo lastnih dobrin, čeprav nekateri med nami še vedno sodelujejo pri ustvarjalnem delu razvoja. Kot danes ikonično piše na Applovem iPhonu je ta zasnovan v Kaliforniji in proizveden na Kitajskem.

Govoriti se je začelo o dvo-petinski družbi, v kateri dve ali morda le ena petina inovativnega prebivalstva proizvede oziroma zasnuje dovolj za celotno družbo. Pri tem ni tehnično pomembno ali jim pri izdelavi pomagajo roboti ali geopolitično ukročeni Kitajci za tekočimi trakovi. Nastopi pa vprašanje kako ta spreminjajoč se družbeni odnos in ukinjanje delovnih mest, ki ga prinaša, uskladiti s staro paradigmo polne zaposlenosti, kot se je spomnimo iz zlatih časov Maršala Tita in generala Eisenhowerja.

Naša tranzicijska država je po vzoru zahoda delovna mesta za izobražene ustvarjala s širjenjem javne uprave. Vendar se takšne zaposlitve financirajo iz davkoplačevalskega denarja – ker pa tega ni bilo dovolj so države pomanjkanje oziroma sistemsko protislovje reševale z javnim zadolževanjem pri bančnem sektorju, kar je precej sredozemskih članic evro-območja pripeljalo v dolžniške pasti, do te mere, da za Grčijo več ni videti drugega izhoda kot izguba suverenosti ali odpis dolgov, ki pa bi verjetno poslal zelo porazno sporočilo ostalim državam evra.

Na drugi strani je tranzicija vse bolj bremenila sistem socialnega varstva, ki se je nenadoma moral spopasti z množico strukturno brezposelnih. Država to po eni strani rešuje z javnimi deli, s katerimi subvencionira delovna mesta, ki po tržni ceni sicer ne bi plačala dovolj za regeneracijo delovne sile. Druga oblika pomoči so socialni transferji, ki pa zahtevajo veliko administrativnih stroškov pri presoji upravičencev. Kot pogojevana pomoč pa ustvarjajo protislovja, saj upravičenci ne smejo delati, če pa si najdejo legitimno zaposlitev razlika v dohodku ni vredna njihovega truda. To je po mnenju mnogih strokovnjakov tudi strukturni vzrok dela na črno, saj revni nizek delovni dohodek kompenzirajo z nadomestilom za brezposelnost.

Zadnje mesece pa je luč javne razprave posijala tudi na razvijajočo se prakso spreminjanja socialnih transferjev v obliko socialnih kreditov. Koncept, ki je s svojim paternalizmom popolnoma nasproten univerzalnemu temeljnemu dohodku. O tem smo se pogovarjali s Srečom Dragošom, sociologom in predavateljem na fakulteti za socialno delo v Ljubljani, ki že vrsto let zagovarja idejo UTD-ja.

 


Državni Svet Republike Slovenije je 2. februarja lani sprejel naslednji sklep, citiramo: „uvedba UTD v Sloveniji ni toliko vprašanje finančne zmožnosti države, temveč spremembe v miselnosti celotne družbe.“ Na seji so sklenili tudi, da je koncept UTD finančno izvedljiv. Predvidevali so tudi njegove pozitivne učinke, med drugim poenostavitev administrativnih stroškov zaradi brezpogojnosti, ta pa bi omogočila tudi socialno varnost ljudi, ki so neupravičeno izločeni iz obstoječega sistema socialnega varstva. Vsakdanja finančna varnost posameznika pa bi temu omogočila tudi večjo svobodo, kar bi dvignilo konkurenčni potencial celotne družbe.

Za odpiranje tega vprašanja na ravni državnega sveta pa je med bolj zaslužnimi sociologinja Valerija Korošec, ki je v okviru Urada za makroekonomske analize in razvoj izdala delovni zvezek z naslovom Predlog UTD v Sloveniji – zakaj in kako? Znesek UTD-ja se v tem dokumentu predvideva med 300 in 500 evro, nekaj manj kot minimalna plača. Prav tako pa ne bi bil ves izplačan v denarju ampak v obliki vavčerjev, ki bi jih posamezniki lahko unovčili pri izobraževalnih ali podobnih ustanovah. Prispevek zajema tudi prikaz kako bi UTD v tej višini uvedli brez dodatnih javno-finančnih bremenitev. Kljub temu javna razprava o UTD-ju ni pritegnila pozornosti širše strokovne javnosti. Valerijo Korošec smo zato vprašali kako ocenjuje pripravljenost političnega sistema na UTD:



Presenetljivo nenaklonjeni predlogu UTD so se izkazali tudi sindikati, ki ga sodeč po premisleku sindikalista zveze svobodnih sindikatov Gorana Lukiča v obravnavanem zborniku razumejo kot mehanizem v službi neo-liberalnega kapitalizma, ki državo spreminja v vitko socialno podporno enoto v službi globalnega kapitalizma.

Za očitno nenaklonjenega predlogu UTD pa se je iz popolnoma drugih razlogov izrekel neo-liberalni ekonomist Bernard Brščič, asistent na katedri za ekonomsko teorijo in politiko ekonomske fakultete v Ljubljani:

 


Čeprav se tega morda še ne zavedamo se spet nahajamo pred precepom deljenja družbenega premoženja, tokrat pomnoženega z zelo eksistenčnimi ekološkimi vprašanji. Delo zahodnega delavca izgublja kupno moč za vzdrževanje zahodnega načina življenja. Sistem pa je še vedno odvisen od zahodnega potrošnika. Finančni kapitalizem je torej začel rojevati svoja protislovja z njimi pa so se pojavili družbeni antagonizmi, tako v parkih metropol kot na trgih periferij, tokrat pomnoženi s kaotično komunikacijo svetovnega spleta. Univerzalni temeljni dohodek bi v tem precepu lahko zagotavljal melioracijsko in kljub temu zgolj zmerno delitev družbenega dobička, ki bi ponovno stkala pokajoče tkivo družbene pogodbe.

Očem, da ne vidijo je topiko tokrat iskal Luka Tetičkovič.



Comments
comment >>