Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
The Walkabouts!!! (951 bralcev)
Torek, 17. 1. 2012
outlaw



THE WALKABOUTS, TERRI TARANTULA, 16. 1. 2012; Kino Šiška, Ljubljana

* V ponedeljek smo v Kinu Šiška doživljali ponovno snidenje starih znancev in prijateljev. Na več ravneh. Po eni strani so se pred časom ponovno zbrali člani zasedbe The Walkabouts, ki medtem živi-jo na različne načine, bolj ali manj družinsko življenje, na raz-nih koncih sveta. Po drugi strani se z njimi v različnih oblikah redno srečujemo od sredine devetdesetih let dalje: tako v obliki zasedbe The Walkabouts, dvojice Chris & Carla, različnih povezav Chrisa Eckmana, pa dvojice Terri Moeller in Paul Austin v Transmissionary Six in nazadnje Terri Moeller kot Terri Tarantula.

Terri Tarantula je tokrat nastopila kot gostja. Na odru je bila sama. Le glas in minimum klaviatur. Nastop je začela z razgradnjo pesmi Superstition Stevieja Wonderja in nadaljevala s pesmimi s svoje decembra objavljene plošče Night Of The Leapist, vključno z naslovno Paraffin Man in s še posebej navdahnjeno Panacea. Intimi-stične izvedbe, kakršna je tudi plošča, ki jo je prav tako posnela Terri sama. Na njej je sicer nekaj dodatno posnetih glasbil in nekaj gostov, vendar je tudi na plošči prisoten močan občutek ogo-lelih, razgaljenih pesmi, kot je vse skupaj zvenelo tudi tokrat. Med gosti na plošči je tudi stara prijateljica, glasbenica iz Seattla Carolyn Wennblom, ki se je po več kot petnajstih letih ponovno aktivirala in sedaj deluje kot Girl Singer. Carolyn je prišla z The Walkabouts v Evropo in se je seveda pridružila Terri Tarantula na odru. To je storila v izvedbi pesmi Everything Under The Sun domače skupine Hic Et Nunc. Zgodba je verjetno znana: Sil-vij Skok je Terri predlagal priredbo te pesmi, ona jo je res pos-nela, Silvij pa je pripravil še spremljevalni video, v katerem nastopa Ana. To zgodbo je povzela tudi Terri in izvedbo Everything Under The Sun posvetila Silviju in Ani.

Nastop Terri Tarantule je zastavil razpoloženje, ki ga je nadalje-vala glasba z ozvočenja, medtem pa so člani The Walkabouts na odru opravili še zadnje preglede opreme. Čez nekaj minut so se vrnili in začeli v velikem slogu, z eno nosilnih pesmi z izvrstnega nove-ga albuma Travels In The Dustland, z izredno izvedbo Every River Will Burn. Še za trenutek so se zadržali pri novi plošči z izvedbo pesmi The Dustlands, nato pa so odigrali pesem Rebecca Wild. V nadaljevanju so še nekaj časa izmenjaje povzemali pesmi z nove plošče in posegali v preteklost, recimo They Are Not Like Us in nato Follow Me An Angel.

Člani zasedbe so bili odlično razpoloženi, posebej Carla Torger-son, ki je poplesavala po odru. Kljub prej omenjeni razseljenosti članov zasedbe, ki se le občasno zbirajo ob novi plošči in nanjo vezanih nastopih, se je čutila njihova povezanost, da ne rečem uigranost. Basist Michael Wells je deloval kot zanesljiv steber, okoli katerega je Terri Moeller pletla svoje ritme. Glenn Slater za klaviaturami je segal od akustičnih do elektronskih zvokov in se še enkrat pokazal kot pomemben del celotnega zvoka The Walkabouts. Predvsem Carla in Chris sta pri skoraj vsaki izvedbi zamenjevala kitare, pač glede na potrebe pesmi. S tem sta bogatila zvok, hkrati pa poslušalec ni dobil vtisa, da bi šlo zgolj za nekakšen eklekticizem. Pesmi namreč delujejo kot kamni v živopis-nem mozaiku. Vsaka pesem deluje ali učinkuje samostojno, skupaj pa dajejo širšo, bolj večplastno podobo. Paul Austin, ki je sicer večinoma igral eno kitaro in je stal bolj ob strani, pa je nekaj-krat dodal drobne, a pomembne prispevke.

Eden od vrhuncev koncerta je bil nadvse intenzivna in razprostran-jena izvedba pesmi Long Drive In A Slow Machine, v kateri so se izpostavili povezanost, predanost in navdušenje vseh članov zased-be The Walkabouts. Zgolj še enkrat lahko dodam, da delujejo kot izkušena in prekaljena skupina, ki zares uživa v skupnem igranju.
Po omenjeni Long Drive In A Slow Machine so odigrali The Light Will Stay On, nato pa se je tudi njim na odru pridružila Carolyn Wennblom, ki je v preteklosti že gostovala na ploščah The Walkabouts, člani skupine pa so ji pomagali pri obeh dosedanjih ploščah, Bees To The Honey iz srede devetdesetih in lanski povrat-niški Tell Her What She's Won, objavljeni pod imenom Girl Singer. Tokrat je Carolyn Wennblom pela spremljevalne glasove v pesmi Soul Thief z novega albuma The Walkabouts.

V nadaljevanju so The Walkabouts odigrali še nekaj klasik. V izteku rednega dela nastopa smo slišali Jack Candy in The Stoping-Off Place. Sledil je dodatek, v katerem so najprej odigrali zak-ljučno pesem Horizon Fade z novega albuma, nato pa se jim je na odru pridružil Vlado Kreslin in v triu s Chrisom in Carlo odpel North Country Girl Boba Dylana. The Walkabouts so se nato poslovi-li s pričakovano udarno izvedbo pesmi Grand Theft Auto.

Spet in še enkrat lahko ugotavljam, ali pa se vsaj meni tako zdi, da so The Walkabouts skromna, skoraj neopazna, vsekakor ne izpos-tavljena zasedba, lahko bi rekli celo, da je do neke mere spregle-dana. Vsaj v rodni Ameriki, kjer bi morala njena različica tiste-ga, čemur rečejo americana, pritegniti veliko več pozornosti. Ven-dar iz vrste razlogov ni tako. Še enkrat pa se je izpostavila posebna povezanost zasedbe in ljubljanskih ali slovenskih poslu-šalk in poslušalcev. Tako Chrisova izjava med nastopom, da posebej radi igrajo v Ljubljani, ni bila prazna fraza.

Še en izvrsten nastop dragocene zasedbe. Ponovno srečanje na obo-jestransko zadovoljstvo… Recenzijo je pripravil Milko Poštrak


Komentarji
komentiraj >>

Re: The Walkabouts!!!
Primož [18/01/2012]

Se strinjam, koncert je bil res izvrsten.
odgovori >>