V četrtek, 12. januarja 2012, je na okupirani Filozofski fakulteti predaval Lenart Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela. Kučić se raziskovalno ukvarja z medijskimi trgi, zanima ga predvsem kompleksen preplet tehnologije, politike in družbe, ki ga razkriva z uporabo komunikacijskih orodij. Predavanje z naslovom "Tehno-financializacija" je začel z anekdoto, ki jo je doživel na magistrskem študiju na univerzi Goldsmiths v Angliji.

Profesor, za katerega so bili vsi vajeni, da je vedno točen, je na neko predavanje zamudil več kot dvajset minut. Ko je naposled prišel je rekel, da ima "dobro" novico ... Na Bližnjem vzhodu se je sesul internet! Očitno je nekdo v Aleksandriji prerezal kabel in s tem preprečil dostop do interneta. Profesor je to iztočnico uporabil za spontano predavanje o zgodovinskem razvoju telekomunikacijskih poti.
Aleksandrija je bila že od nekdaj izredno pomembno informacijsko vozlišče. Čez njo so šle trgovinske poti, kasneje telegraf in danes internetni kabli. Na tej točki je Kučić grafično ponazoril globalni zemljevid telegrafskih povezav pred sto leti in kablov za internet danes in s tem dokazal, da gre praktično za identične poti. Še več, v veliko primerih jih upravljajo celo iste korporacije. S tem je Kučić pokazal, zakaj je poznavanje zgodovine kolonializma nujno za razumevanje današnjega stanja v telekomunikacijski industriji.

Po tem uvodu se je predavatelj lotil raziskovanja temeljnih elementov internetne ideologije, o kateri danes le redko slišimo, saj je internet sprejet kot nekakšno naravno stanje. Kučić sestavne dele te ideologije najde predvsem v Kaliforniji, pokrajini, ki z razvojem Silicijeve doline doživi najbolj eksploziven tehnološki razvoj. A ideološki elementi interneta so bili v Kaliforniji na neki način vsebovani že prej.

Mitologija divjega zahoda je že vključevala idejo o pogumnih pionirjih, ki so prodirali na še neosvojena ozemlja, odločali o svoji usodi in namesto države sami sebi postavljali zakone. Tudi hipijevska ideologija, ki se je kasneje razvila v Kaliforniji, vključuje ideje, ki so danes vsebovane v internetni ideologiji, denimo spletna skupnost kot idealna komuna. Ideja, da so ljudje po naravi dobri, kvarijo pa jih družbena pravila, ki jih v kiber-svetu ni več. Skupaj s tem je cvetela tudi ideja individualizma in nasprotovanje materializmu. Vse to je danes vsebovano v internetni ideologiji.

To, kakšna je splošna družbena recepcija nove tehnologije, je predavatelj v nadaljevanju lepo ponazoril s tem, kako denimo Evropska komisija utemeljuje tehnološki napredek. Komisija v poročilu iz leta 1994 o slednjem govori kot o naravnem fenomenu, dobesedno o plimi, ki se pojavi in predrugači vsa družbena razmerja in ki se ji moramo biti sposobni čim prej prilagoditi. Takšna pozicija izhaja iz čiste depolitizacije tehnologije, saj njene izvore popolnoma mistificira. Človek nima vpliva na razvoj tehnologije, je ne more ustvarjati po lastnih željah in potrebah, temveč se ji mora predvsem čim bolj učinkovito prilagajati.

Kučić je tehnološki razvoj ponazoril na prehodu iz informacijske družbe v družbo znanja. Prva je slonela predvsem na ideji digitalne revolucije, povezanosti in državne zaščite interesov telekomunikacijske industrije, tako imenovane "nove ekonomije". Ko so te storitve postale splošno razširjene in je trg naposled postal z njimi že zasičen, se je zgodil prehod v družbo znanja. Predavatelj je to definiral kot ekonomski pojem, ki ponazarja družbo, v kateri gospodarstvo temelji na izkoriščanju oziroma poblagovljanju intelektualne lastnine. Zgodi se komercializacija interneta, namesto komunikacijske infrastrukture postanejo pomembnejše vsebine in storitve, politika pa začne skrbeti za zaščito interesov "kreativne industrije". S tem premikom postane problematično tudi piratstvo. To je jasno razvidno skozi ideje o protipiratski zakonodaji, denimo SOPA in PIPA v ZDA.

V sklepnem delu predavanja je Kučić ponazoril, kaj vse našteto pomeni z vidika tehnofinancializacije. Najprej je izpostavil, da so danes procesorji že tako močni, da je vse uporabnike telekomunikacijskih tehnologij mogoče statistično obdelovati v realnem času. To je pomembno, saj danes že s tem, da uporabljamo napravo, ki ima svoj IP, ustvarjamo nekakšno delo. To se navezuje na idejo dela, ki se pojavi v sedemdesetih letih 20. stoletja. V tem času se začne pojavljati prototip kulturnega delavca, ki dela na nekem ustvarjalnem področju, nima svojega delodajalca, ima izredno fleksibilen urnik, a vseeno nekaj ustvarja. To je delavec, ki nima nikakršne socialne varnosti in ustvarja samo iz lastnega veselja. Natanko to postane ideal in prototip nove družbe. A če je bila to nekoč prostovoljna izbira in neke vrste upor, je danes takšen, prekaren režim dela postal norma.

Značilnosti tega nematerialnega in neplačanega dela so v tem, da ni več jasne ločnice med delom in prostim časom, med produkcijo in potrošnjo, ni več jasnih hierarhij. Šef nam ne ukazuje, temveč svetuje, nismo odpuščeni, ampak nam svetujejo, naj si poiščemo nove izzive. Delo postane samoizražanje, predanost in del osebne identitete. Vse to so značilnosti sodobnega intelektualnega proletariata.

Z vidika tehnofinancializacije so ti elementi dela pomembni, saj danes v resnici delamo, tj. ustvarjamo vrednost tudi takrat, ko se tega najmanj zavedamo. Takrat, ko urejamo profil na Facebooku, uporabljamo e-bančne storitve ipd. Kučić je predavanje sklenil s tezo, da bomo v prihodnosti še bolj podvrženi tehnofinancializaciji in da bo imel upor proti njej lahko resne politično-ekonomske posledice.

Naslednje predavanje v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije bo v četrtek, 19. januarja 2012, ko bo na sporedu predavanje Maje Breznik.

Poročilo je pripravil Anej Korsika

Lenart Kucic: Tehnofinancializacija from Mi smo univerza on Vimeo.