Bralci spletnih edicij nekaterih prevladujočih domačih tiskanih medijev so bili v zadnjih dneh pri konzumiranju najnovejših vesti in ostalih vsebin soočeni z nekoliko drugačno pojavo in delovanjem spletne izdaje časnikov. Z včerajšnjim dnem je namreč 14 spletnih medijskih ponudnikov v okviru sistema Piano začelo z zaračunavanjem dela ali celotne vsebine na medmrežju. Čeprav je sistem plačljivih spletnih vsebin po slovaškem vzoru še v začetni fazi, pa lahko s svojo povezovalno-monopolno naravnanostjo krepko spremeni domačo spletno medijsko krajino.
Sistem Piano, ki ga je zasnovalo skoraj istoimensko slovaško podjetje, deluje po principu nekakšnega virtualnega kioska. Uporabniki lahko za slaba 2 evra na teden, 5 na mesec oziroma 50 na leto prostodušno konzumirajo vsebine vseh spletnih ponudnikov, vključenih v sistem, pri čemer se vključeni ponudniki zavežejo, da bodo ponujali vsebine pod enakimi pogoji in za enako ceno. Izbor vsebin kajpak ostaja stvar poslovne in uredniške politike vključenega medija.
Vpeljevanje sistema plačljivih spletnih medijskih vsebin seveda ni nov odgovor medijskih založnikov na konstantno zmanjševanje tiskanih naklad, ki so tako bojda primorani iskati nove možnosti za zaslužek ali kot pravijo samopomilovalno, za preživetje. V tujini že preizkušeno metodo, ki od bralca ob vsakem novičarskem kliku zahteva nekaj centov, so že pred časom samostojno začeli uvajati nekateri domači spletni mediji, ki pa so očitno ob ugotovitvi, da brez celostne plačljive politike internetnih medijev plačljive vsebine prej odganjajo bralce kot prinašajo dobiček, ostali osamljen primer.
Tržno logiko nelojalne konkurence, ko nekateri spletni mediji zaračunavajo praktično iste vsebine, ki jih drugi ne, skuša sistem Piano preseči s čim širšim povezovanjem. Sistem, ki so ga maja lani pionirsko začeli uveljavljati na Slovaškem, naj bi bil po mnenju njegovih snovalcev edina tovrstna rešitev za male medijske trge. Čim večje število medijev pod okriljem skupnega plačljivega sistema bi najprej marginaliziralo zastonjske ponudnike spletnih medijskih vsebin, sčasoma pa bi bili slednji tudi eliminirani. Obiskovalci spletnih medijev bi bili tako primorani sprijazniti se s plačljivostjo, mediji pa bi imeli zagotovljen vsaj del potencialne finančne pogače.
Idealizirano kvazi reševanje čedalje bolj obubožanih domačih tiskanih medijev na račun plačljivega spleta, ki ga uspešno ponujajo Slovaki, pa ob specifikah slovenske spletne medijske krajine, navadah domačih internetnih uporabnikov in zavedanju globalne konkurence dobi precej bolj dvomljive obrise. Predvsem pa degradira uporabnika spletnih medijev v reševalca tiskanih medijev, ne da bi bil za to v zameno deležen boljše ali enake vsebine.
Slovensko spletno in siceršnjo medijsko krajino označuje precejšnje nesorazmerje med številom odjemalcev medijskih vsebin in številom ponudnikov. Tako kot so kioski polni bolj ali manj rumenih tiskovin, je tudi internetni prostor precej napolnjen s spletnimi izdajami teh časnikov in revij, ob tem pa še s številnimi zgolj na spletu delujočimi mediji. Čeprav je število internetnih uporabnikov vsak dan večje, pa je njihovo število v Sloveniji klub temu omejeno. Sorazmerno majhno število obiskovalcev, ki ga bodo zaradi tega deležni odslej plačljivi mediji, pomeni tudi manjše prihodke, celo manjše od stroškov, ki so jih imeli z vzpostavitvijo sistema Piano. Nemalo takšnih izkušenj imajo že po dobre pol leta delovanja tudi na Slovaškem, ko so nekateri manjši mediji zaradi prevelikih stroškov z vzdrževanjem sistema iz njega že morali izstopiti.
Že tako majhno število potencialnih odjemalcev spletnih medijskih vsebin utegne z uvedbo plačljivosti zmanjšati skepsa domačih uporabnikov, ko gre za plačevanje preko interneta. Nekatere raziskave kažejo, da ko ima slovenski uporabnik interneta na voljo možnost plačila preko interneta ali na drugi način, se le izjemno redko odloči za prvo možnost. Čeprav se navade spreminjajo, pa je vseeno vsaj v začetni fazi pričakovati, da bodo bralci spletnih medijev veliko raje, dokler bo še možnost, izbrali neplačljive, pa čeprav so v eni od anket zatrdili drugače, in sicer, da se jim zdi zaračunavanje medijskih vsebin popolnoma razumljivo, v kolikor bi bili deležni boljše vsebine.
Prav tukaj pa utegnejo biti razočarani. Sistem ponudnikov spletnih medijskih vsebin na noben način ne obvezuje, kakšne vsebine in koliko morajo objaviti, pač pa to prepuščajo njihovi politiki. Kaj to pomeni, lahko recimo vidimo na primeru spletne izdaje časnika Delo, ki bo kljub uvedbi plačljivosti uporabnikom na spletu ponujal zgolj 10 odstotkov svojih siceršnjih vsebin. Podobno bo najbrž tudi pri drugih, saj, kot kaže, nihče ni slišal želja bralcev in napovedal prenovljene, kakovostnejše vsebino.
Čeprav zaradi vseobsežnosti interneta ni pričakovati, da bi obiskovalci zaradi zaračunavanja vsebin začeli množično zaobhajati njegov medijski del, pa pomeni uvedba plačljivosti degradacijo interneta kot medija in še enega od znakov njegove popolne komercializacije. Pregovorna odprtost in demokratičnost interneta se s tem začenjata izgubljati in le vprašanje časa je, kdaj bodo podobni plačljivi vzgibi, skriti pod takšne in drugačne razloge, prodrli še v njegove druge dele.
Komentar je pripravil Nejc Marcen.