Umik ameriških sil iz Iraka je za seboj pustil natančno to, kar smo vsi, ki smo nasprotovali tej nerazumni intervenciji napovedovali že leta 2003 - nestabilno državo, prepuščeno razpadu in sektaškemu nasilju. Namesto miru, ki so ga obljubljali ameriški politiki, so bombne eksplozije samo v tem letu znova odnesle že več kot 160 življenj. Pred kakšnimi izzivi se Irak res nahaja, pa je te dni napovedal tudi vodilni sunitski politični voditelj Ijad Alavi. Po njegovem mnenju je »Irak pred razpadom«.

Vlada, ki jo vodi šiit Nuri al Maliki v Bagdadu je namreč izdala tiralico za podpredsednikom iraške vlade, sunitom Tarikom al-Hašemijem, ker naj bi bil odgovoren za atentate na šiite. Hašemi je medtem zbežal v severni Irak, ki ga nadzorujejo Kurdi. Alavi opozarja, da je »Irak na razpotju« ter da potrebuje »nove voditelje, ki znajo odpuščati in se bodo znali dvigniti nad osebne zamere.« Iraška vlada medtem že izgublja legitimnost na podoben način, kot se je to dogajalo v številnih drugih večnacionalnih državah pred razpadom ali državljansko vojno - zapuščajo jo suniti, zato vlada v Bagdadu postaja vse bolj »šiitska.« Kurdi pa imajo že tako ali državo v državi. Zaradi izdane tiralice za Hašemijem so namreč poslanci sunitske »Irakije« pričeli bojkotirati seje parlamenta, sunitski ministri pa so pričeli z bojkotom vlade. V odgovor na to so šiitski ministri »suspendirali« sunitske člane vlade vse do tedaj, dokler se sunitski bojkot ne bo končal.

Vse to se zdi precej dober uvod v novo fazo državljanske vojne, ki sicer traja že od kar so prvi ameriški vojaki stopili na ozemlje Iraka. Bombni napadi, ki so izmenično pretresali sunitske in šiitske četrti v Bagdadu in drugih mestih so bili najhujši leta 2006. Nato je število napadov upadlo, toda Irak ni bil nikoli več povsem varen. Varnost je bila takšna, da so ameriške enote ob svojem odhodu, ko so iraški vojski predale okoli 150 vojašnic le-te prenehale predajati z javnimi manifestacijami, saj so bile te pravi magnet za nove napade. Sunitski voditelji sedaj obtožujejo šiite, da namerno preganjajo sunite. Po mnenju Alavija potrebuje Irak »novega predsednika vlade ali nove volitve.« »To ni država, za katero smo se borili proti diktaturi in to ni demokracija in svoboda, za katero smo se žrtvovali« je dejal Alavi, ki je bil predsednik iraške vlade, ki so jo oblikovale ZDA po zrušitvi režima Sadama Huseina leta 2003.

Spopadi med šiiti in suniti, zaradi katerih je že bilo na tisoče žrtev so se še okrepili po ameriškem odhodu iz Iraka 18. decembra. Prav zato besede ameriškega obrambnega ministra ob odhodu ameriških vojakov iz Iraka te dni dobivajo svoj vse bolj ciničen prizvok. »Odšli boste s ponosom - trajnim ponosom,« je dejal Leon Panetta ameriškim vojakom ob ceremoniji zapuščanja Iraka in dodal, da so vojaki lahko »prepričani, da je vaše žrtvovanje pomagalo iraškemu ljudstvu začeti novo poglavje v zgodovini.« Vendar je danes očitno, da bo to poglavje enako krvavo kot prejšnje, ki so ga prav tako odprle ZDA, skupaj s svojimi zavezniki. Med njimi pa je bila tudi Slovenija, ki je v času vlade Janeza Janše v Iraku imela celo svoja dva »inštruktorja«. Že pred tem pa je z »Vilniuško izjavo«, ki jo je podpisal takratni slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, Slovenija podprla tudi nezakoniti napad na Irak.

In kakšne so bile posledice? Po najbolj »skromnih« ocenah je vojna v Iraku povzročila pravo razdejanje - umrlo je več kot 110 000 Iračanov in 4500 ameriških vojakov. Več kot 2 milijona Iračanov je bilo trajno pregnanih s svojih domov. Irak je postal prizorišče mučenja 1400 zapornikov v zaporu Abu Graib in številnih množičnih zločinov. V bolnišnici v Tikritu so na primer ameriški vojaki leta 2006 ubili enega moškega, štiri ženske, dva otroka in tri dojenčke. Žrtve so imele zvezane roke in so bile ustreljene v glavo. V Haditi so ameriški marinci ubili 24 Iračanov, med njimi 76 - letnega moža v invalidskem vozičku ter ženske in nekaj let stare otroke. Množični zločini, ki so se zgodilo po obkoljevanju uporniških mest, preprečevanju civilistom, da zapustijo »vojaško območje« in obstreljevanjem vsega živega v teh področjih so še veliko hujši. Ameriška vojska je nekatere vojake zaradi zločinov sicer postavila pred sodišče, toda poveljniki so odnesli celo kožo. Generalmajor Steve Johnson, poveljnik v Anbarju je za New York Times na primer dejal, da »so civiliste ubijali ves čas« in da je to pač »cena opravljanja posla.«

Irak se medtem pod vodstvom Nurija Al Malikija znova spreminja v diktaturo, kjer predsednik vlade izigrava parlament, kjer policija napada politične aktiviste in novinarje, Maliki sam pa je obtožen mučenja zapornikov v tajnih iraških zaporih. Vse to je ameriške davkoplačevalce, predvsem pa ves svet, ki uporablja dolar kot "rezervno valuto" stalo okoli 800 milijard dolarjev, okoli 40 milijard dolarjev pa je bilo uporabljenih za plačilo "varnosti" in rekonstrukcijo oziroma različne oblike podkupovanja v Iraku. Cena zdravstvenih stroškov ameriških ranjencev bo okoli 80 milijard dolarjev - vsako leto še naslednjih 50 let. V Iraku je bilo namreč ranjenih več kot 32 226 ameriških vojakov, skupaj z Afganistanom pa še več kot 47 000. Ob vsem tem Ameriška vojska v resnici še ni povsem zapustila Iraka. Ob vrhuncu okupacije je imela sicer 505 vojaških oporišč in 170 000 vojakov, toda tudi po odhodu iz Iraka jih je ostalo še okoli 4000 v dveh vojašnicah. Ob tem pa bo v državi ostalo še okoli 5000 "pogodbenih varnostnikov", ki bodo varovali tudi ogromno področje ameriškega veleposlaništva.

Napada na Irak mnogi v Sloveniji niso podpirali. Avtor tega Terminala je pred osmimi leti v Mladini na primer takole ocenil napad na Irak. "Napad na Irak bo v zgodovini za zmeraj ostal zapisan tudi kot dan nepopisne sramote za slovensko državo in njeno zunanjo politiko. Slovenija se je namreč z Vilniuško izjavo in z ravnanjem ob ameriškem napadu in po njem uvrstila med tisto peščico držav "voljne koalicije", ki so ZDA podprle pri delovanju izven Varnostnega Sveta. Istočasno pa se je z glasovi za vstop v zvezo NATO največji del slovenske javnosti tudi na referendumu izrekel za podporo ZDA v nezakonitem napadu na Irak. Tako se je tudi Slovenija, ki je doslej dosledno zagovarjala miroljubna načela zunanje politike in v vojnah na Balkanu zmeraj obsojala agresijo in reševanje konfliktov s silo prvič v svoji zgodovini jasno postavila na stran agresorjev - in ne na stran žrtev."

Slovensko ravnanje v primeru Iraka je bilo še toliko bolj nesprejemljivo, ker je bil to čas, ko večina držav sveta ni podpirala ameriške agresije in okupacije v Iraku. Od 193 članov svetovne skupnosti je napad na Irak podprlo le 15,5 odstotka držav, medtem ko jih je bilo 84,5 odstotka proti vojni. Res mizerna številka, še posebej glede na vse pritiske, podkupovanja in izsiljevanja, ki so jih bile s strani ZDA v tistih dnevih deležne številne države. Še bolj mizerno pa je bilo to, da se je Slovenija - po zaslugi našega tedanjega zunanjega ministra, ki pa se že pripravlja na svoj nov mandat - uvrstila v prepričljivo manjšino držav, ki so tudi same prispevale k eroziji sistema kolektivne varnosti OZN.

Zanimivo bi bilo izvedeti, ali bo tudi o tem tekla beseda na okrogli mizi slovenskega zunanjega ministrstva z naslovom »Vzorna učenka pred novimi mednarodnimi izzivi«, ki jo MZZ Slovenije te dni pripravlja pred dvajseto obletnico mednarodnega priznanja Slovenije.

Morda pa bi lahko naslov te okrogle mize - prav zaradi aktualnosti, ob koncu iraške in pred začetkom iranske vojne - nekoliko spremenli ? Na primer v »Prispevek vzorne učenke k spodkopavanju mednarodnega prava in uporabi sile v mednarodnih odnosih.«

Terminal je pripravil Igor Mekina.