Zavod Kultipraktik je ob obletnici egiptovske revolucije pripravil predavanje dveh slovenskih popotnikov, ki sta se v arabskih deželah zadrževala pred ali med arabsko pomladjo. Tako filozof Mirt Komel kot novinar Erik Valenčič sta v okviru omenjenega zavoda nedavno izdala tudi vsak svojo knjigo, v kateri popisujeta izkustva, ki sta jih imela med svojim potovanjem po arabskih deželah. Komelove Kahirske Kaheksije popisujejo egiptovsko prestolnico Kairo eno leto pred revolucijo, Valenčičeva knjiga Obleganje Gaze pa je bolj osredotočena na trpljenje Palestincev v blokirani Gazi, vendar je avtor veliko potoval tudi po Egiptu.

Razpravo je vodila Kristina Božič, ki je debato odprla z vprašanjem kulturne razlike med zahodnjaki in Arabci. Mirt Komel je opazil, da Arabce sicer zabavajo podobni filmski ali knjižni žanri kot zahodnjake, vendar so vsebine, čeprav podobne, načeloma arabske. Valenčič pa je nasprotno opazil, da so bili tamkajšnji prebivalci v mnogo pogledih vsaj tako ali pa še bolj sodobni kot on sam:



Pogovor se je nadaljeval s podobno noto. Kako so arabsko pomlad občutili Arabci, konkretno Egipčani, in kako nanjo gledamo v Evropi? Komel je na to ponudil nekaj dragocenih uvidov:



Valenčič pa je spregovoril o presenetljivosti, da je do revolucije sploh prišlo, še posebej ozirajoč se na represivnost Mubarakovega režima. Ta realnost pa še vedno obstaja v Gazi, kjer je bila ljudska vstaja izjemno hitro zadušena:



Mirt Komel je na tej točki nadaljeval primerjavo med evropsko in tamkajšnjo percepcijo revolucije, ki je bila nemalokrat drugačna. Medtem ko smo v Evropi revolucijo vajeni dojemati kot tragedijo, ki se konča kot farsa; obstaja v arabskem svetu ...



Ljudska vstaja je v Egiptu sicer odstavila diktatorskega predsednika Hosnija Mubaraka, sedaj pa se mora revolucija nadaljevati, tako z volitvami kot spremembo ustave. Na volitvah je skoraj 40 odstotkov glasov dobila stranka Muslimanske bratovščine, ki pa ne obeta nujno, da bo na vodilnem položaju tudi priljubljena. Volilni rezultat je spočel tudi dolgotrajni proces spreminjanja ustave, ki implicira veliko trenj med novo vlado in vojaškimi strukturami, ki naj bi bile de facto egiptovska buržoazija, saj je v njihovi lasti večina tamkajšnje ekonomije. Po rezultatih trenutnih pogajanj naj bi vojska obdržala tudi pristojnost nad zunanjo politiko. Svoje ocene o prihodnjem razvoju teh dogodkov je podal Erik Valenčič:



Arabska pomlad se je potemtakem šele dobro začela, saj revolucionarje čaka še dolga pot demokratičnega procesa in odkrivanja mesta, ki jih imajo njihove dežele v svetovni gospodarski ureditvi. Pri tem pa gre opozoriti, da je arabska pomlad tudi upor proti neoliberalnim praksam in tako povezana z zahodnim gibanjem Occupy. Neoliberalna politika je namreč našla udobno mesto tako v sekularni vladavini Hosnija Mubaraka kot v konzervativnem in islamističnem režimu savdskih kraljev. Zahteve po demokratizaciji gre zato razumeti tudi kot upor proti neokolonialnim praksam kapitalizma. Obrata k tradiciji socialne pravičnosti, kot jo zapoveduje koran, pa tokrat ne gre nujno pripisati domnevno fundamentalistični naravi muslimanskega kulturnega okolja.

Poročilo z včerajšnjega dogodka ob obletnici egiptovske revolucije v Kudu France Prešeren v organizaciji Zavoda Kultipraktik je pripravil Luka Tetičkovič.