Pesniška zbirka Vinka Möderndorferja, Prostost sveta, je izšla pri Knjižni zadrugi v zadnji četrtini leta 2011 in pomeni premik od zaumne, hermetične meščanske poezije h kritično realistični poeziji. Naslovna sintagma izhaja iz Internacionale, hkrati pa so verzi himne mednarodnega delavskega gibanja tudi otvoritveni verzi pesniške zbirke: Vstanite v suženjstvo zakleti,/ ki jarem vas teži gorja./Zdaj pravda stara v borbi sveti/vas kliče za prostost sveta.
Citirani verzi napovedujejo pesmi s socialno tematiko, pesmi o malem človeku za malega človeka. Slogovno gre za jasne, povedne pesmi, hermetična metaforika se umakne verističnim podobam, ki jih lahko razumejo odpuščeni delavci, kralji ulic, lačni otroci, starke, ki ne vedo, s čim naj nahranijo svoje kokoši, psa in nenazadnje tudi sebe, vsi očetje, ki zvečer ne morejo prižgati nočne lučke v sobah svojih otrok, vse mame, ki na blagajnah v veleblagovnicah puščajo dolge ure svojih dni in ne morejo izmeriti vročine bolnemu sinu ali hčerki, vsem pretepenim dekletom in vsem prezgodaj zapitim fantom. Skratka: to so pesmi, razumljive širšim množicam, vendar se zdi, da jih vsi vendarle niso zmožni dojeti.
Meščanski eliti se bržkone kolca po hermetični zaumni poeziji, ki nagovarja njihove globoke eksistencialne dileme, ki se obrača na njih s svojimi nedoumljivimi podobami in v salonih, po zadnji modi opremljenih, nagovarja njihovo genialnost in izjemnost. Zdi se, da ti isti ljudje ne doumejo jasnih podob v revščino potiskanih, v marginalnost večine odrinjenih, svojih pravic ne zavedajočih se, pa čeprav so tako veristične, tako preproste. Ne razumejo, čeprav so kot prošnja za drobiž, s katero se srečujejo vsak dan na ulici, kot sosed, ki je bil včeraj odpuščen, kot tista oddaljena sorodnica, ki ne more nahraniti svojih otrok. Morda pa prav zato.
Prostost sveta je eden tistih razpršenih malih poskusov, en glas večine, ki glasno kriči, da ni vse okej, da ni vse kul, da jutri ne bo kar samo od sebe bolje – ne! Ni okej, ni kul in jutri ne bo nič bolje, če ne bomo udarili po mizi, če ne bomo vstali, če se ne bomo združili. K združitvi, spremembam in ljudski samozavesti poziva Möderndorfer v svojem nagovoru ob koncu pesniške zbirke. Zapiše ga v obliki pridige, ki jo naslovi Sveta jeza, v njej pa svoje bralce nagovarja z »moji lubi slovenci«, kakor je naš narod nagovarjal Primož Trubar. Slednji je verjel, da ima naš narod dovolj sočutja, moči, volje, solidarnosti in tovarištva, da prevetri vse viharje, v nagovoru opominja Vinko Möderndorfer. O, ko bi nas danes videl! Cinični, a kljub temu nekako ljubeči vzklik Vinka Möderndorferja kliče predvsem po tem, da že enkrat (Končno!) odpremo oči!
Platon bi Möderndorferja gotovo obsodil na večno izgnanstvo, pesmi, kakršne prinaša Prostost sveta, prav gotovo ne bi trpel. Kaj se le to pravi: blatiti državo in njene voditelje, podpihovati ljudstvo k uporu, spodbujati v njih uporniška čustva! Naši lubi voditelji tega sploh ne opazijo, ne preganjajo. Cenzura, so ugotovili, je pljuvanje v lastno skledo.
»Oni naj kar piše,« si mislijo, »oni naj kar govori, kar naj kriči, nam je vseeno. Lahko jih je več, nam ne morejo do živega. Teh nekaj pisunov že ne, kar naj počno, kar jih je volja, mi gremo danes na večerjo s 6, 7 hodi, mi gremo danes na ples in jutri zjutraj na Smlednik. Mi imamo čudovita življenja, nas nekaj ljudskega hrumenja nič ne moti, nekaj trupel nas nič ne moti, to je samo kolateralna škoda.«
Möderndorfer s svojo poezijo ruva opeke iz visokih meščanskih ograj. Trudi se prodreti tja, kamor nam bo uspelo prodreti le združenim. Je eden od tistih revolucionarnih glasov, ki z angažirano literaturo sporočajo, da književnost ni zgolj prostor, v katerem se lahko izpovejo razočarani, deprimirani, odrinjeni, temveč tudi prostor, v katerem se lahko kujejo in iz njega izhajajo revolucionarne ideje in ljudska združevanja, ki bodo nekoč, nujno kmalu, porušila zidove in vrtičke za njimi čisto do tal, do razbrazdane, rjave zemlje, v kateri smo – ne pozabljajmo več – vsi enaki.
Naj k temu dodam le še eno, nikakor ne nepomembno opombo: Revolucija naj ne bo novo čredništvo, ne sledimo več pastirjem, vsaka ovca pa naj se sama nauči presoditi, kje raste dobra trava.
Nad verizmom se je navduševala Anja Radaljac.
Komentarji
komentiraj >>