RADIO ŠTUDENT DAN, 23.1.2004
GLASBENA REDAKCIJA
RŠ RECENZIJA URA: 15:30
Dani Kavaš, včeraj v klubu Gromka
Že na začetku te recenzije moram priznati, da bom zgolj težko povsem objektiven. Danija Kavaša namreč srečujem že kar nekaj let in poznam ga nekoliko bolj, kot bi bilo to morda zaželeno od recezenta glasbenega dogodka. Predvsem ga poznam namreč tudi kot človeka in ne le kot glasbenika. Pred leti se spominjam, kako smo se večkrat srečevali na Metelkovi. Praznili smo »litrce« cenenega vina, Kavaš pa je s sabo vedno imel kakšne primerke svojih kratkih stripov – pouličnih stripov, kot jih je sam imenoval – narisanih na listu papirja formata A4, kopiranih s kopircem slabe kakovosti in lastnoročno distribuirane med živelj te dežele na popolnoma pristen uličarski način, v maniri »daj kolikor daš... ali pa tudi nič«. Mračne vsebine prežete s smrtjo, lažno moralo in razkrojem človeka znotraj malomeščanskega sveta.
Kdaj se je Dani odločil postati kantavtor mi ni popolnoma jasno. Sam se pač spominjam, kako sem ga vedno večkrat srečeval v družbi kitare in kako je imel vedno večje izlive pesniške kreativnosti znotraj odštekanih ritmov, katerih korenine gre nedvomno iskati v izročilu slovenske hard- in post-core scene. Na predzadnjem Koupa Festu smo se tako recimo nacejali s »kanistrom« vina na travniku zunaj samega prizorišča, Dani pa nam je igral in igral, dokler se ni odločil, da je potrebno izvesti stripovsko delavnico in prekiniti monotonijo, ki se je razlezla preko prizorišča Koupa Festa – in to tudi dejansko storil. Takšen je pač Kavaš – nekje na meji med stripom, špricerjem, kitaro in aktivizmom, prežet z melanholijo, ki jo rojeva življenje in odporom do kalupov in poneumljenosti, polni predsodkov, kakršno oblikuje slovenska malomeščanska sfera, ob izdatni podpori vse-vesoljnega krščanstva. Beltinci, iz koder Kavaš izhaja, so v tem oziru vsekakor več kot primeren kraj za iskanje navdiha in razvoj misli in umetniškega izraza, ki odločno zavrača vso to sprijenost in hinavščino oziroma jo razgalja na sarkastičen in ciničen način – radikalno, kot se za Radikalnega dr.Karkolizma (oziroma drkarkolista) tudi spodobi.
In te radikalnosti smo bili deležni tudi na včerajšnjem nastopu Danija Kavaša, v klubu Gromka. Tega je pričel v pravi maniri prekmurske ljudskosti, saj je na oder prišel preko cele dvorane, oblečen v ljudsko nošo, z rogovi na klobuku in wc papirjem v roki, igrajoč na orglice. Kavašu se kilometrina, ki jo je nabiral predvsem na lanskem Klubskem maratonu in pa na turneji po naših južno-slovanskih bratskih republikah, še kako pozna, saj je svojo podobo na odru že precej izoblikoval in ta učinkovito dopolnjuje njegov glasbeni izraz. Vizualno ga dopolnjuje še s projekcijami lastnih del in preprostega »home-made« videa, ki so se včeraj projicirali na platno kluba Gromka (ki je resda nekoliko neposrečeno postavljeno, saj bi projekcija veliko bolje delovala za samim avtorjem, kot pa levo od njega). Tudi te »vizualizacije« so polne okostnjakov, križev, mračnih podob človeka in podobnega – vse v duhu in maniri ustvarjalnega opusa Danija Kavaša, pač.
A kljub mračnim vsebinam Kavašova glasba še zdaleč ni »mračnjaška«, melanholična ali kakorkoli predana v usodo. Ravno nasprotno! S svojim načinom igranja namreč spremeni navadno akustično kitaro v pravi folk-hard-corovski instrument. Hitri, a kompleksni ritmi, so odigrani s silovitostjo, ki človeka dobesedno »požene«, ob tem pa z desnico uspeva ustvarjati tudi takšno dinamiko, da pride do izraza sam ritem, ki je pač bistveni element hard-corea, tako da človek niti ne pogreša kakšnega dodatnega instrumentarija v obliki ritem sekcije (čeprav Dani Kavaš občasno rad dopolni svoj zvok s klasično ritem sekcijo v obliki prekmurskih Razigranih Ščegetavčkov ali primorskih Minsko Polje d.u.o.). Vokali pa so sploh zgodba zase, kot se za pravega kantavtorja tudi spodobi, kajne. Besedila so polna metafor in liričnih izlivov, tako da pravzaprav že mejijo na poezijo, zelo metaforične v meglo zavite dele pa prekinjajo kratke misli, ki zadenejo žebljiček na glavo. Ob tem je Kavaš v včerajšnjem nastopu z vokalom odlično poudarjal najbolj pomembne dele in dosegel, da je lahko človek sledil besedilu brez večjih naporov. Nenazadnje je k temu prispeval tudi s kratkimi »burkaškimi« komentarji med komadi, včasih celo v mrtvem jeziku srbohrvaščini, ki jo celo uporablja v nekaterih novejših komadih.
V vsakem primeru, koncert ki se ga je splačalo videti. Kritiziral bi morda edinole dejstvo, da so si nekateri komadi glasbeno vse preveč podobni, tako da je zares pazljivo poslušati celoten koncert zelo naporno dejanje, saj se hitre ritmike na trenutke preobješ in kratkomalo »padeš ven«. Tako kakšno sporočilo ne doseže naslovljenca, kakšen komad ne izzveni kot bi lahko. A nenazadnje je Dani Kavaš na sceni kantavtorstva razmeroma malo časa in če bo vztrajal bo v prihodnosti gotovo razvijal tudi bolj širok spekter zvoka, ki bo še bolj uspešno podkrepil tisto, kar ima za povedati. Da pa ima kaj povedati je nenazadnje dokazal tudi včeraj in splačalo se ga je slišati.
Danija Kavaša je v klubu Gromka inhaliral Ronald Komar...
Komentarji
komentiraj >>