Kljub temu da ostaja nejasno, na zelniku katerega briljantnega domačega političnega uma, je zrasla zamisel o krčenju števila ministrstev in domnevno s tem povzročeno racionalizacijo dela prihodnje vlade Janeza Janše, ki bi naj svoj pravi obraz oziroma konkretno kadrovsko sestavo pokazala ta petek, koalicijski partnerji zatrjujejo, da o morebitnih spremembah koalicijske pogodbe ne razpravljajo in da ta ostaja takšna, kot je. Sicer o že sprejeti noveli zakona o vladi, v kateri bo po novem sedelo 12 ministrov, med njimi pa bo kot ministrica brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu blestela tudi predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak, prav zdaj razpravljajo tudi v Državnem svetu. Kljub morebitnem vetu na novelo zakona o vladi, katere glavne novosti so prenos tožilstva z ministrstva za pravosodje na ministrstvo za notranje zadeve, ločevanje ministrstva za okolje in prostor ter združevanje ministrstva za kulturo z ministrskima resorjema za znanost in izobraževanje ter šport, bi naj Janševa koalicija vztrajala pri svojem in morebitni veto preglasovala že na jutrišnji izredni seji Državnega zbora.
Takšni racionalizaciji dela vlade sicer najbolj goreče nasprotujejo kulturniki in predstavniki sodne veje oblasti. Prvi tako podpisujejo peticijo zoper načrtovano ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva, ustanavljajo Koordinacijski odbor kulture Slovenije in na predpoldan kulturnega praznika 7. februarja ob 11.55 pozivajo na protestni dogodek pred Prešernovim spomenikom na Tromostovju, ki so ga poimenovali Ustanovitev ministrstva za kulturo v senci Prešernovega spomenika. Predstavniki sodne, sicer v skladu z črno na belem zapisanimi postavami domače Ustave enakovredne in prav tako neodvisne veje oblasti, kot sta ponovno Janševi zakonodajna in izvršilna veja oblasti, pa opozarjajo predvsem na neustavnost v skladu s koalicijsko pogodbo predvidene vzpostavitve političnega nadzora nad zakonitostjo dela sodišč.
Zato se je že oglasil prav za v prejšnjem predčasno zaključenem mandatu opozicijske Janšiste politično sporen predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Kar se da politično korektno upa, da gre zgolj za napako in izraz temeljnega nerazumevanja načela delitve oblasti, saj da nadzor nad zakonitostjo dela sodišč povsem v skladu z domačo ustavno ureditvijo spada v izključno pristojnost same sodne veje oblasti. Toda če so s koalicijsko pogodbo predvideni prenos tožilstva v pristojnost notranjega ministrstva in vzpostavljen politični nadzor nad učinkovitostjo, ažurnostjo in zakonitostjo dela slovenskih sodišč že na prvi pogled ustavno sporne, temu samo po sebi pač ni tako tudi v zadevi ukinjanja samostojnega ministrstva za kulturo.
Kot eden od najbolj zgovornih koalicijskih pogajalcev je sicer predsednik SLS in prav tako kandidat za ministrsko mesto v novi Janševi vladi Radovan Žerjav pribil, da je v kulturi pomembna vsebina in ne oblika. Še nekoliko bolj precizno pa ga je dopolnil najmlajši koalicijski pogajalec in novoslovenec Matej Tonin z besedami, da bo zaradi te racionalizacije po novem na Slovenskem pač kakšen festival alternativne glasbe manj kot doslej. Tako je samo po sebi jasno, da v novo Janševo koalicijo združeni oblastniki kulturo razumejo izrazito negativistično. Načrtovana ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, pod katerega sicer sodi tudi skrb za celotno medijsko področje, pa sama po sebi še zdaleč ni ustavno sporna in je njihova pravica ter nenazadnje tudi njihova odgovornost, za katero bodo račun izstavili volivcem na naslednjih volitvah.
Toda v specifičnih razmerah majhne in domnevno prav na kulturi temelječe slovenske države, gre vendarle za veliko bolj usodno vprašanje in politično rešitev, za katero ostaja nejasno, kdo jo v tej sicer v vseh drugih zadevah tako zelo na dva pola razdeljeni državi in družbi sploh podpira. Ukinitvi samostojnega ministrstva za področje kulture, v kateri se po mnenju pesnika Nika Grafenauerja na najbolj živ in razviden način izraža stanje duha tudi v slovenski družbi in udejanja habitus slovenstva kot moderne evropske nacije, tako nasprotujejo v Koordinacijski odbor kulture Slovenije združene stanovske organizacije pisateljev, prevajalcev, likovnih umetnikov, režiserjev in filmskih ustvarjalcev, dramskih umetnikov, oblikovalcev in skladateljev. Brez izjeme se s to politično potezo ne strinjajo tudi vsi za področje kulture reprezentativni sindikati. Glas proti pa je v imenu razreda za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti povzdignil tudi dosedanjim Janševim političnim ambicijam naklonjeni Niko Grafenauer.
Po mnenju prav zaradi Prispevkov za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije februarja 1987 odstavljenega sourednika Nika Grafenauerja kultura je in mora ostati vrednostno središče slovenske narodne in nacionalne skupnosti. Identifikacijska in konstitutivna točka, okoli katere se zbira vse, kar v najširšem duhovnem in materialnem smislu počnemo, vemo o samem sebi ali mislimo, da vemo. Torej kot prostor samozavedanja, samoizražanja, kritičnega mišljenja, tudi seveda kritične avtorefleksije, še zlasti pa vizij in načrtovanja prihodnosti. Janšo in njegove koalicijske pribočnike pa Grafenauer opozarja še na temeljno delo preminulega kulturnega ministra v prvi Janševi vladi, Rudija Šeliga, ki je Slovenski nacionalni program iz leta 2000.
Toda glavna slabost Janševega političnega delovanja ostaja, da ne priznava lastnih političnih napak in zgrešenih odločitev. Zato se o morebitnih dopolnitvah in spremembah s koalicijsko pogodbo določenih usmeritev koalicijske partnerice niti ne pogovarjajo, pač pa zgolj s stisnjenimi zobmi sporočajo, da koalicijska pogodba ostaja takšna kot je. Toda tako to gre. Z obema načrtovanima ključnima spremembama novele zakona o vladi, torej ukinitvijo samostojnega ministrstva za kulturo in poskusom vzpostavitve političnega nadzora nad zakonitostjo dela sodišč, ta Janševa druga koalicija pravzaprav sporoča, da Niko Grafenauer pač nima prav, ko trdi, da je ravno kultura bistveni formativ in ontološka entiteta slovenstva. 20 let po osamosvojitvi je pač samo po sebi jasno, da je resnica ravno nasprotna. Bistveni formativ leta 1991 politično vzpostavljenega slovenstva namreč je in ostaja prav demokratična nekultura.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nekulturo kot bistvenim formativom političnega slovenstva v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>