Dragi kulturni konzument, draga kulturna uživalka: Kultura umira. Pa ne morda zato, ker se bojimo zmanjšanja njenega pomena in financiranja zaradi obetajoče se združitve ministrstev. Niti približno ne zato, ker bi se zgražali nad njenim trenutnim slabim stanjem in kondicijo. Še manj pa zato, ker ni več v narodotvorni funkciji, kar danes pač res ne more biti glavni argument za njen obstoj. Če bi imeli samo tega, bi lahko zaradi nas že zdavnaj crknila.
Ne glede na vse to pa kultura neizogibno umira. Vsak dan znova. Taka je njena dogodkovna usoda. Dolgi seznami razstav, predstav, projekcij, performansov, predavanj itd. neizogibno odidejo mimo nas. O njih nihče ničesar ne napiše, nihče jih nima časa obiskati, če pa jih že obiščemo, jih naslednji trenutek pozabimo ob drvenju na neki drug dogodek ali pa ob površnem klepetu z bežnimi znanci na pogostitvi, s katerimi se spretno izmikamo komentarju pravkar videnega.
Najbrž niti ni vsak kulturni dogodek vreden minute našega dragocenega časa in je že po definiciji mrtvorojen. Kakšen drug dogodek pa je ravno toliko ali še bolj vreden ravno kot družabno srečališče; čeprav sam nima presežne vrednosti, jo ima vsekakor dejstvo, da se je zgodil.
Zato se danes namesto recenzije še ene predstave, razstave, predavanja, skratka dogodka, ki je vedno bolj ali manj arbitrarna izbira med mnogimi, za trenutek ustavimo. Ni nizanje recenzij kot po tekočem traku bolj kot vsakokraten premislek o nekem zares vrednem dogodku in podaljševanje njegovega življenja za nekaj dodatnih radijskih minut dostikrat ravno nereflektirana asimilacija ritma nenehnega in neustavljivega umiranja kulturnih dogodkov?
Zato ni rešitev, da bi pokrili kar vse vprek, čeprav se nam morda smilijo izvajalci in organizatorji, ki so v pripravo dogodka vendarle vložili nekaj truda. Ne gre oziroma ne bi smelo iti samo za ekonomsko izmenjavo daj-dam, četudi je čas danes za nas predvsem denar. Če naj bi bil po Gillesu Deleuzu in Friedrichu Nietzscheju princip večnega vračanja selekcija močnega in vrednega iz množice dogodkov – kdo nam potemtakem daje legitimiteto selektorja? Vsekakor najbrž ne kroženje - četudi socialnega - kapitala?
Zato vas, dragi in drage, danes naprošam, da vsaj za minuto izstopimo iz tega kroga večnega umiranja. V minuti tišine, ki sledi, vas naprošam, da se skupaj z mano:
1. vprašate, kdaj ste nazadnje obiskali kakšen zares dober dogodek in zakaj natančno je bil dober in pomemben za vas in ga na tak način morda ohranite za več kakor nadaljnjih deset minut.
2. Z mislijo oplazite časovno-prostorsko materialnost vseh umrlih dogodkov v zadnjem letu.
3. Če vam je do tega, za njimi žalujete.
4. Pomislite na zagonsko energijo vse te umetniške produkcije, ki velikokrat ne deluje na materialna sredstva, in si jo vsaj delček poskušajte prilastiti. Najbrž bo dobro za vašo karmo.
5. Vzemite si to minuto tudi za premislek, kaj je kultura za vas, neodvisno od vseh dnevnih dogodkov in aktualnopolitičnih zdrah. In kako bi bilo brez dejstva, da vsak dan umira za nas in namesto nas.
Draga poslušalka, poslušalec, upam da bo za vse te naloge minuta dovolj. Gremo:
Tišino vam je podarila anonimna uslužbenka tvrdke RKHV.
Komentarji
komentiraj >>