Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Black stone raiders (750 bralcev)
Sobota, 4. 2. 2012
Peter Cimpric



V četrtek so Šiško obiskali Black stone raiders, superskupina, ki jo vodi kitarist Jean-Paul Bourelly. Poleg njega sta v zasedbi še basist Darryl Jones, ki že skoraj dve desetletji igra pri Rolling Stonesih, in bobnar Will Calhoun, ki je sicer član benda Living Colour. Možakarje smo imeli pri nas že večkrat možnost spoznati: Bourelly in Calhoun sta med drugim gostovala tudi v oddajah Braneta Rončela, vsi skupaj so lani v identični zasedbi, le brez pridevnika Black v imenu, nastopili na Lentu, že jutri pa bodo nastopili še v mariborskem klubu Satchmo. Čeprav to ni pretirano poudarjeno, je pričujoča turneja pravzaprav predstavitev prvega albuma Truth to power. Ta uradno izide prvega maja, vendar ga je bilo mogoče kupiti že po koncertu v Šiški.

Glede na žanrsko umestitev Stone raidersov v funkovsko–bluesovskem predelu rocka se je v četrtek obetal energičen in žurerski koncert. Čeprav zven benda preveva takšno vzdušje, je njegova sporočilnost vendarle globlja. Bourelly je že drugo skladbo napovedal kot sodobni blues, ki da je vse prej kot mrtev in ima še veliko povedati. V resnici je koncert po vsebinski plati temeljil prav na družbenem komentarju, ki je poudarjen v skladbah, kot so Truth to power, The radiance of pure reality, Money disease in Calling civilization.

V slednjem komadu je Bourellyjev vokal prešel celo v »spoken word«, kar je le ena od skrajnosti v razkošju njegove vokalne izraznosti. Ta temelji na klasičnem soulovskem petju, ki brez naprezanja prehaja med nežnostjo in grobostjo. V prostor med verzi Bourelly večkrat vrine spontane glasove in krike, ki prepričljivo izkazujejo njegovo sproščenost in vživetost. Z improviziranimi vokali brez besedil tudi spremlja svoje kitarske linije, s čimer obogati njihovo zvočnost in dinamiko. Seveda pa je Bourelly v prvi vrsti prvovrsten kitarist s samosvojim, preciznim in hkrati robatim načinom igranja. Njegove fraze so premišljene, učinkujejo tako v naspidiranih izbruhih kot v enostavnih, minimalističnih melodijah. Te se pogosto harmonično odpirajo, bodisi z zvenečimi odprtimi akordi ali pa v alikvotnih tonih hreščanja iz ojačevalca.

O ritem sekciji v obrtniškem smislu opravljanja svojega dela skoraj nima smisla izgubljati besed – Darryl Jones in Will Calhoun sta pač vrhunska glasbenika svetovnega kova. Jones, ki je na basu vseskozi držal trden groove in vzdušje barval malce bolj funkovsko, je tudi pel harmonične bekvokale in v dveh komadih celo glavni vokal. Calhoun pa je prišel bolj do izraza v eni od tišjih skladb, kjer je ritem z metlicami drobil s prefinjeno dinamiko. Svojo naklonjenost nadgrajevanju klasičnih bobnov z elektronskimi elementi je izkazal v polifoničnem džemu, ki ga je razvil iz svoje edine daljše solaže. Ritmičnim tonom, ki jih je izvabljal iz elektronskega bobna, je z gumbi in pedali spreminjal višino in jih nasnemaval, dokler ni iz vsega skupaj nastal nekakšen dance komad. Slednje je dodatno okrepilo vtis velike zvočne pestrosti benda kot celote. Pogosto so bili namreč nadgrajeni tudi vokali, bodisi s poudarjenimi odmevi na koncih verzov, sempli govora Martina Luthra Kinga ali pa sprotnim nasnemavanjem loopov.

Vse skupaj je torej zvenelo zanimivo, tudi energija med starimi prijatelji na odru je delovala pristno, Bourelly se je proti koncu koncerta celo prepustil nekakšnemu plemenskemu plesu. Čeprav dvorana ni bila ravno nabito polna, je bila številčnost publike spodobna - verjetno tudi po zaslugi preteklih obiskov in uglednih referenc glasbenikov na odru. Kljub temu pa se vzdušje v dvorani ni pretirano razživelo. Publika je svoje zadovoljstvo sicer pokazala z bučnimi aplavzi in gnečo pri mizi, kjer je Bourelly po koncertu prodajal CD-je. Le med samim poslušanjem je delovala nekam pasivno. Lahko, da ima to kaj opraviti z nekakšnim kolektivnim karakterjem, ali pa je bila le jakost sicer spodobnega zvoka v dvorani malce prenizka. Morda pa se je tako le izkazalo, da pri Stone raidersih ne gre za razkazovanje zvezdnikov, ampak za glasbo, ki je dovolj angažirana in prvinska, da bi bolje učinkovala na Metelkovi. Pojdite torej jutri v Maribor in preverite, kako učinkuje v Satchmu.


Komentarji
komentiraj >>