»V letu 2011 je bila prvič po desetih letih opravljena celovita raziskava slovenske mladine,« se glasi prvi stavek današnje dlake pa tudi prvi stavek v zborniku z naslovom »Subkulture – Mladi 2010«, ki je izšel pri Subkulturnem azilu. Škoda je, da niso bile raziskave opravljene tudi v vmesnem času, saj izgleda, da je opazovani predmet v vmesnih desetih letih dokončno zbežal in presegel obseg toge statičnosti znanstvenih okvirov, znotraj katerih so poizkušali avtorji sicer vseeno zelo zanimivega zbornika sploh razmišljati. Gre namreč za to, da če je bil koncept subkultur leta 2000 morda še smiseln, se nam danes kaže kot nekakšen univerzalni pojmovni ključ, ki se delno prilega vsemu, vseeno pa ne zmore učinkovito zaobjeti nobenega vijaka realnosti.
Zelo v splošnem in grobo bi lahko spremembo opisali kot prevlado mnoštva identifikacijskih momentov, ki se pretakajo na površini nekega jaza, nad enostjo temeljne in globinske identifikacije v kakršni koli obliki se že pojavlja, kot narod, vera ali kultura recimo. V konkretnem primeru mladih pa izginja temelj v obliki matične skupine, ki jo veže nek skupni imenovalec, recimo glasba, droga ali ideologija, ki tvori socialno vez in pripadnost.
Pripadnosti seveda ostajajo, zaradi izgube temelja pa izginja hierarhičen red med njimi. Po zgledu »facebook« profila se lastnosti lepijo na površino in se kaotično medsebojno igrajo. Tisto nekaj, čemur bi nemara lahko rekli jaz, se tvori ravno kot lepljenka številnih majhnih etiket. Jaz tako ni več neka izvorna globina, temveč postaja površinska oglasna deska, njegovo neulovljivo bistvo pa se spreminja v kaotično vmesnost, ki nastane skozi kombinatoriko različnih internetnih »like-ov«, objav, komentarjev, obiskanih eventov in vzpostavljenih prijateljstev.
Zato, ker jaz izgleda kot lepljenka, izginja enakost med dvema jazoma, saj je ravno neskončno število sestavljajočih elementov tisto, zaradi česar je možnost ponovitve popolnoma istega enaka možnosti zadetka na loteriji. Vsak jaz je remix vsebin, preko katerih je podoben drugim jazom, a po drugi strani je nemožna ponovitev popolnoma iste serije teh vsebin. Avtentičnost in originalnost tako postane na ravni celotne serije nekaj neskončno enostavnega, obenem pa nekaj skoraj nemogočega na ravni posameznih elementov. Za primer: če berete komentarje pod novicami na obiskanih internetnih portalih, slej ko prej pridete do komentarja, ki ste ga ravno hoteli napisati, a zagotovo ni na celotnem spletu-svetu nikogar, ki bi se povsem ujemal s celotno serijo vaših mnenj.
Seveda pa pravilo razlike in ponavljanja ne velja samo na medmrežju, temveč tudi v najoprijemljivejši realnosti, recimo pri oblekah in imidžu. Bistvo tega, čemur se danes po gostilnah reče »izvirnost hipsterstva«, je namreč v celotni kombinaciji remiksa različnih cunjic, ne v posameznih elementih-cunjah, ki ne morejo biti več izvirni. Četudi, ali pa še posebej, če so sešiti doma.
Tako vsi postajamo enaki na ravni posamičnosti, obenem pa vsi različni in avtentični na ravni celote lastnega jaza. Pojavi pa se še dodaten, dvojni zasuk, – ker smo vsi avtentični, smo si ravno skozi to avtentičnost najbolj enaki. Avtentičnost nam je vsem skupna, kar nam je skupno na ravni elementov, pa postaja nadalje različno. Paradoks ostaja isti, le da se preseli na mikro nivo: Vsaki brki so posebni.
Iz tega izhaja tudi veliki in splošno znani, gostilniško-filozofski paradoks hipsterja, ki obenem izniči tako klasično pojmovanje subkultur kot tudi slavni Decartesov rek: »Mislim, torej sem.« Hipster se namreč izmika vsakršni identiteti in paradoksno ravno s tem bežanjem in zanikanjem potrjuje identiteto samega sebe. Hipsterstvo se izmika vsaki subkulturi, obenem pa postaja edina možna subkultura.
Skrajnosti se nam zaukrivljajo v krog, vse različno se staplja v eno. Trdno ločnico je mogoče postaviti edino s ponovno uvedbo Decartove formule, s ponovno identifikacijo tipa: »mislim, torej sem - poseben, avtentičen ali alternativen.« Na ta način pa postanemo slepi za mnoštvo manjših razlik in ponavljanj. Dvojnost, ki je prej prečila vsako enoto in vsak nivo, se sedaj vpiše kot temeljni zakon delitve celote dualističnega stvarstva, imamo majhno posvečeno skupino vitezov in vseokrog črnino zla in zombijev - svet se razlomi na alternativo in komercialo ali pa na Jedije in Sithe iz Vojne zvezd.
Ta zaslepljenost ima zelo enostaven, a dvojni učinek: ne vidimo lastne ujetosti, lastnega ponavljanja enega in istega, obenem pa na drugi, sovražni strani ne moremo videti nobene raznolikosti in avtentičnosti. Na ta način postajamo točno enaki tistemu, proti čemur se borimo.
Skratka, avtentičnost in drugačnost je mit, v svoji skrajnosti se združi z največjim ponavljanjem. Za vsako masko je še ena maska in v maškaradi sedanjosti je sam akt postavljanja razlik napačen pristop. Po drugi stani pa bi lahko zapeli: »Osemdeseta so bla leta ...« Takrat je bilo enostavno biti dobri vitez. Jasno je bilo, kdo je kdo, kdo je za Agropop in kdo za Borghesio, če začnemo enostavno po abecedi. Takrat, v enostavnih, pravljičnih, junaških časih, bi si želel živeti Jernej Kaluža.
Komentarji
komentiraj >> Re: Kam so odšle subkulture?
andrej [03/02/2012]
"Vsaki brki so posebni." fuck eah :)
odgovori >>