Nemško-švicarska proza

Najbrž eden najbolj znanih citatov o Švici in Švicarjih, ki ga je za film Tretji človek zapisal Orson Welles, gre nekako takole: »V Italiji je tridesetletna vladavina Borgijcev prinesla vojne, teror, umore in prelivanje krvi, pa so vseeno svetu dali Michelangela, da Vincija in renesanso. V Švici pa so imeli 500 let demokracije ter miru in kaj so ustvarili? Uro s kukavico.« Če ob strani pustimo dejstvo, da je prva ura s kukavico v resnici nastala v Nemčiji, pa vseeno drži, da se švicarski literaturi pogosto očita ravno njena domnevno neproblematična zgodovina. Tudi nemški pisatelj Arno Schmidt je nekoč dejal, da je švicarska književnost sama na sebi precej nezanimiva preprosto zato, ker ji manjka izkušnja bolečine in krivde. Takšna dežela ne more ustvariti velikih umetnikov in nenazadnje o čem naj bi ti sploh pisali? Vendar pa že bežen pregled švicarske književnosti 20. stoletja pokaže, da temu ni čisto tako. Avtorji, kot so Max Frisch, Friedrich Dürrenmatt, Adolf Muschg, Peter Bichsel, Thomas Hürlimann in drugi niso vplivali le na razvoj švicarske, ampak vsaj še na književnosti drugih germanskih dežel.

Ker je Švica večjezična in večkulturna država, so se vseskozi pojavljala tudi vprašanja, ali lahko v njenem primeru sploh govorimo o nacionalni književnosti. Tudi zato, ker povezav in vplivov med različnimi jezikovnimi predeli skoraj ni. Marsikateri nemško govoreči pisatelj tako priznava, da veliko bolje pozna in spremlja nemško književnost drugih držav, kot pa tisto, ki jo, sicer v drugem jeziku, pišejo njegovi sorojaki. Tudi zato se postavlja vprašanje, ali lahko znotraj nemške književnosti sploh govorimo o tipično švicarski književnosti in ali ni ta le del širšega germanskega prostora.

Težave pri pisanju imajo tudi sami pisatelji, saj pišejo v t.i. Schriftsprache ali pisnem jeziku, ki je v bistvu knjižna nemščina, medtem ko se v praksi uporablja dialekt, ki se od standardne nemščine močno razlikuje. Tudi raba helvetizmov oziroma švicarskih različic nemških izrazov kljub nekaterim poskusom v pisanem tekstu še vedno ni zaželjena.

S kritiko o družbeni neangažiranosti se mora soočati tudi sodobna švicarska književnost. Ob tem pa je treba priznati, da takšno stanje moti tudi masikaterega švicarskega avtorja, med drugim Lukasa Bärfussa. Kljub temu, da Švico že skoraj samodejno povezujemo z brezmejno blaginjo in neokrnjeno naravo, ne smemo pozabiti, da gre hkrati za deželo, kjer so ženske dobile volilno pravico šele leta 1971, medtem ko so se leta 2009 državljani na referendumu izrekli o prepovedi gradnje minaretov, pa tudi sicer je integracija tujcev precej neuspešna.

Vse doslej povedano, je zaznamovalo tudi ustvarjanje avtorjev, ki so pričeli svoja dela izdajati v devetdesetih letih. Mednje sodijo Peter Stamm, ki ga bomo predstavili v današnji oddaji, Zoë Jenny, Peter Weber, Alex Capus, Ruth Schweikert in Christian Kracht. Čeprav se večina izmed njih ukvarja z intimnim svetom sodobnega posameznika, so njihova dela tako tematsko kot slogovno izjemno raznolika, zato ne moremo govoriti o enotni generacijski poetiki. Več o posameznih značilnostih švicarske literature pa bomo povedali v prihodnjih oddajah.

Peter Stamm

Eden najvidnejših sodobnih švicarskih avtorjev, rojen leta 1963, je pozornost kritikov in bralcev zbudil že s svojim romanesknim prvencem Agnes, izdanim leta 1998, ki ga lahko prebiramo tudi v slovenščini. Vse do danes so v intenzivnem ustvarjalnem tempu sledile tako kratke zgodbe kot pripovedi, romani, drame in radijske igre. Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad.

Stamm s svojim pisateljskim slogom sledi tradiciji Čehova in Carverja, torej tistih, ki rajši izrečejo besedo manj kot preveč, hkrati pa zahtevajo bralca, pozornega na pomenske odtenke. Takšno je tudi njegovo zadnje delo, lani izdana zbirka kratkih zgodb z naslovom Seerücken, imenovana po nizu gričev v kantonu Thurgau, okolju, kamor avtor postavi svoje protagoniste, povsem običajne ljudi, nabrane iz vseh vetrov.

Ujetost v vsakdan, hrepenenje, osamljenost, ljubezen, propadle sanje, umiranje – to so teme, v katere Stamm vselej poseže in medias res. S preprostim, skoraj lakoničnim jezikom in brez humorja, saj ta po avtorjevem mnenju ustvarja distanco do zapisanega, postopoma razpleta dogajanje. Vendar nikoli povsem, s čimer vedno znova poudarja, kako neoprijemljivo je naše življenje. Tudi kratka zgodba z naslovom Kovček ali v izvirniku Der Koffer, ki ji bomo prisluhnili danes, izrisuje neustavljiv tok življenja.

Link do avtorjeve spletne strani: http://www.peterstamm.ch/index.php?n=17&s=45&p=127