Torek, 7. 2. 2012
tadej
“From a star system many light years away comes Merkaba, a forward thinking and inspiring light being incarnated into human form in Australia,” so zapisali na strani založbe Zenon v predstavitvenem tekstu danes obravnavanega glasbenika. V mislih imamo Yaegona Lamagierja, ninjo zvočne sinteze, ki si dolgčas avstralske periferije krajša z delanjem glasbe od leta 2004. Glede na to, da je že pred dvema letoma izdal album pod psevdonimom Merkaba pri elitni založbi Zenon, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za izredno nadarjenega digitalnega muzikanta. Yeagonova glasbena širina pa je prevelika, da bi se jo dalo zaobjeti z “Zenoneskastim” psy tranceom, zato je projektu Merkaba dodal še enega – Kalyo Scintillo. Novodobne psy veščine, ki so jih požegnali v poprej omenjeni založbi Zenon, spretno prepleta z nitmi predvsem orientalsko naravnanega etna, glitch hopa, dubstepa in grima. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno mešanico žanrskih vetrov, ki jo je prvič skupaj zvaril trensarski genij Simon Posford s projektom Shpongle. Seveda pa so se v času štirinajstih let, kolikor je minilo od Shponglovega prvenca, vse elektronske sestavine močno spremenile. Kar ostaja enako, so le elementi etno glasbe, pa še ti kakopak sijejo v popolnoma drugačni luči, saj so integrirani v drugačno, čeprav sorodno glasbeno okolje.
Danes predstavljana plošča Dance the spiral never ending je logično nadaljevanje predhodnega EP-ja Illusions. V kolikor je Kalya Scintilla s prvim EP-jem nakazal le občutek in velik potencial za elektronsko glasbo, je z EP-jem Illusion potrdil prav vse neizkoriščene potenciale. Dance the spiral never ending pa prav gotovo predstavlja zrelost Kalya Scintille, ki jo lahko občudujemo tako v posamičnih komadih kot na celotni plošči.
Da je mnogo vrhunskih elektronkarjev tudi bobnarjev, sem pisal že v nekih preteklih recenzijah. Glasba, bazirajoča na ritmu in zvoku, je očitno nekaj, kar veliko lažje zaobvladajo muzikantje, vešči delanja ritma s telesom namesto s sekvencerjem. Dance the spiral never ending pa je v tem ritmično-zvočnem oziru še en jako perverzen izdelek, saj je zvočni dialog izpiljen do perfekcije. Glasbeni jezik je navkljub “nabrejkani” osnovi popolnoma fluiden. Na sfingasta vprašanja, ki jih zastavljajo bodisi navihani zvoki ali melodične fraze, odgovarjajo nova vprašanja in mnogoteri odgovori. Ti se prepletajo, zrcalijo in dopolnjujejo, manifestirajo pa se v izredno polni zvočni sliki, ki nikakor ne deluje nasičeno. Zvoki so na eni strani jasno definirani, sočasno pa lepo stopljeni v mehko spektralno celoto.
Edini minus plošče, ki nikakor ni zanemarljiv, pa je na trenutke preveč predvidljiva etno melodika. To lahko postane še posabej moteče, v kolikor se glasba posluša na slabih zvočnikih. Tam se seveda izgubijo detajli, ki s svojo kompleksnostjo predstavljajo komplementarni antipod simpatičnim, a včasih preveč preprostim melodijam. V osnovi ni seveda popolnoma nič narobe s preprostostjo, kljub temu pa je meja med vrhunskimi in preprostimi napevi ter cenenim oziroma instant etnom še vseeno izredno tanka. Etno melos Kalya Scintille pa se po mojem mnenju žal na trenutke znajde v polju slednjega. A k sreči so melodični deli izredno fragmentirani in prav osupljivo integrirani v celoto. Mnogokrat že sam način, kako določena melodija vznikne iz polja atonalne ritmike, upraviči njen nadaljnji razvoj.
Komentarji
komentiraj >>