Za aperitiv - prispevek Catherine Malabou "Epigeneza in plasticiteta življenja" v štirih delih (z junijske mednarodne filozofske konference v Zagrebu - To have done with life: Vitalism and Antivitalism):

1.del, 2.del, 3.del, 4.del (=vir2)

Oddaja v celoti:

Tekst:

Nedavno je pri založbi Krtina izšla reprezentativna zbirka spisov pri nas relativno slabo poznane, a nadvse relevantne in aktualne sodobne francoske filozofinje Catherine Malabou - če ji sploh smemo tako reči, saj je po njenem mnenju besedna zveza »ženska filozof« svojevrsten oksimoron. Ne smemo pa takoj dobiti napačne predstave; Malabou ni najprej kakšna feministična teoretičarka. Njena domena je hard core filozofija – ukvarjanje s Heglom pod mentorstvom Derridaja -, četudi na račun nasilne zastavitve ženskosti v prid filozofskosti.

Z omembo Hegla, Derridaja in ženske smo že nakazali tri glavne problemske sklope, ki so s posameznimi spisi reprezentirani v slovenski izdaji knjige »Bodi moje telo!« in dajejo podnaslov: dialektika, dekonstrukcija, spol. Sam naslov je parafraza skupnega dela, ki ga je Malabou napisala s še eno strokovnjakinjo za Hegla in spol – Judith Butler - in govori o problemu telesa pri Heglu. Izbor, redakcija in spremna beseda k izdaji tu obravnavane knjige pa so delo slovenske filozofinje, tokat recimo »anti-hegeljanke«, Eve D. Bahovec, ki pri nas predstavlja eno glavnih povezav s sodobno francosko mislijo. Je pa tudi ena redkih, če ne edina filozofinja, ki filozofsko naslavlja problem ženske, v kolikor se ta ravno kot filozofski vedno že ne izmika. Kot pri dekonstrukciji?

A vrnimo se h Catherine Malabou. Opraviti imamo z Derridajevo posebej tesno učenko, boste rekli, torej želimo slišati vse sočne podrobnosti! Derrida je za Malabou, kakor pravi sama, ravno tisti vpliv, ki jo je vendarle šele naredil »filozofa«, če že ne filozofinjo. Po drugi strani pa gre pri označevanju njenega filozofskega porekla za podvajanje patriarhalne filiacije na področju kontinuitete misli. Lahko h Catherine Malabou brez slabe ironije sploh dodamo še en moški svojilnik? Derridajeva učenka? Morda, a Malabou kot učenka tistega Derridaja, ki je po njenih besedah sploh prvi, ki je omogočil misliti žensko kot filozofski problem. Manj pa Malabou kot učenka Derridaja, ki si je privoščil aroganco storiti to v njenem, v ženskem imenu, namesto nas, bolje.

Menda tudi v privatnem življenju njegov odnos do žensk ni bil tako zelo drugačen od njegove filozofske drže. Če si upam citirati Malabou, ko si v nadvse teoretskem tekstu privošči malo šunda, to kot avtorica te oddaje počnem – khm - izključno zaradi radiofoničnosti. Torej citiram: »Spoštovanje, bratstvo ali sestrstvo na eni strani, mačizem, zapeljevanje, svatbeni ples na drugi strani.« Derrida – dekonstruktor ženskih src.

A Catherine Malabou nikakor ni samo sledilka dekonstrukcije. Razen seveda, če besedo »sled« beremo derridajevsko, torej ne kot imitacijo ali kopiranje, ampak kot tisto, kar vedno že je, kar anticipira s tem, ko predhodi. Kakor »sledi« iz Derridajevih, tudi pri nas pred kratkim v reviji Problemi delno prevedenih predavanj »Žival, ki torej sem (več sledi)«: človek je resda potomec živali, a v metafizični filozofski tradiciji od nje razlikovan. Da bi to razliko dekonstruirali, moramo ravno po tej živalski sledi na pot onkraj metafizike. Ali pa moramo ne nazadnje po sledi ženske, ki je na isti strani binarnih opozicij kot žival, kot telo, torej na robu. A s tem je hkrati ravno privilegirani, čeprav poškodovani vogelni kamen, vedno že ekscentrični center filozofije, dober in močan temelj dekonstrukcije.

To je točno sled, ki jo ubere, če rečemo s še enim oksimoronom, »ženska lovec«, amazonka Catherine Malabou, ki pa je hkrati nujno že plen, v kolikor je ženska na isti strani kakor žival. A prav v kolikor sled ni ponovitev, ampak poraja novo, je ta privilegirana sled Malabou pripeljala do dekonstrukcije dekonstrukcije same. Ali bolje, do njenega preoblikovanja. V kolikor je dekonstrukcija vedno zgolj negativna in se ne more izteči, večno le razlikuje in prestavlja, mora biti preoblikovana. Malabou izumi filozofski koncept, njeno lastno orodje, koncept in metodo, Derridaju kot ženska in prav kot ženska naredi za hrbtom njegovega lastnega otroka. Govorimo seveda o konceptu »plastičnosti«.

Če je Derridajeva razlîka »pozdrav, Salut!, ki mora začeti s tem, da se odpove zagotavljanju odrešitev« ravno v kolikor gre za dekonstrukcijsko branje, ki pušča sled pisave, pa je plastičnost drugačna. Malabou pravi: »Plastičnost imenujemo natanko upiranje razlîke svoji grafični redukciji.« Je ravno modalnost negativnosti, je možna negativnost, misel na možen izbris sledi, na totalno metamorfozo, na novo življenje. Plastični eksploziv, hkrati pa tudi umetniška plastika. Je hkrati možnost dati obliko in biti oblikovan. Izklesana skulptura je nepovratna, nikjer ni več sledi prvotnega bloka marmorja, četudi jo je možno nadalje izklesati v nekaj popolnoma drugega. Plastičnost je nov močeradov rep, ki zrase po travmi izgube prvega na njegovem mestu in z njim nima več popolnoma nič skupnega.

Malabaou se postavlja po robu Deleuzovi interpretaciji Nietzscheja: Večno vračanje istega brez razlike, ki pa je vseeno drugo. Večno vračanje brez fantomov razlike, ki jih afirmativna selekcija izloča: Filozofsko kloniranje.

Morda na sledi Derridaja in z njegovim metodološkim ključem, a Malabou je pojem plastičnosti odkrila kot spregledani manjkajoči kamen pri Heglu. Za Hegla je plastičnost, ki je nadvse redka nemška beseda, v Fenomenologiji duha mišljena kot »umeščena med mehkostjo, med sposobnostjo privzetja katerekoli oblike, in pretirano togostjo.« Gre torej ravno za neko po Malabou temeljno lastnost dialektike, ki samo dialektiko tudi plastično spreminja.

Ko Malabou Heglu pripiše plastičnost, ki pritiče subjektivnosti, na neki način zdravi celotnega Hegla. Plastična operacija na Heglu ga izvije golemu dialektičnemu bežanju stran od prigodnega k bistvenemu, k čistemu duhu. Odpira polje za mišljenje telesa pri Heglu – Imperativ: Bodi moje telo zame! kot spregledani, a temeljni kamen dialektike. Plastičnost pomeni sovpadanje med prigodnim in bistvenim, nakazuje možnost same subjektivnosti, ni le grožnja od zunaj. Še več, za Malabou ni nobenega »zunaj« več.

Pojem se vedno zaleti nazaj v svojo obliko, filozofska izjava je nujno stavčna. Nihanje iz subjekta v predikat pa je po Malabou ne zgolj afirmacijska negacija, ampak plastičen postopek samodoločevanja, regeneracija, okrevanje. Malabou najde imanenco celo pri Heglu.

S tako zdravilno interpretacijo oziroma preoblikovanjem Hegla se Malabou postavlja tudi nasproti Deleuzovemu pejorativnemu branju Hegla, ki te njegove bistvene plastičnosti po njenem mnenju ni videl. Sem meri njen v zbirko vključeni spis »Kdo se boji Heglovskih volkov?«, parafraza Deleuzovega in Guattarijevega besedila iz Tisoč platojev »Je volk en sam ali jih je več?«, slavne kritike Freuda. Malabou trdi, da je Deleuze spregledal mnoštvo pri Heglu, na katerega je bil pri kritiki psihoanalize tako pozoren. Spregledal je mnoštvo, ki pri Heglu izhaja iz možnosti, derivirane iz plastičnosti. Po mnenju Malabou Deleuze v zvezi s Heglom še ni upošteval lastnega imperativa »opraviti s sodbo.« Ni mu znal, tako kot Malabou, za hrbtom napraviti lastnega otroka. Dojenčka - kot čiste genotipske plastičnosti, na katerega se lahko nadpišejo še vse afirmativne fenotipske možnosti.

Četudi pa se nam morda zdi, da je zvajanje Hegla na imanenco pretirana gesta Malabou in da po njej od njega nič več ne ostane, smo pravzaprav pritrdili njenemu konceptu. Plastičnost je tudi plastičen eksploziv, travma, ki popolnoma zabriše preteklo in v najboljšem primeru se od tu začne formiranje nove oblike, ki hkrati že preoblikuje. Freud in psihoanaliza, pravi Malabou, ne znata misliti drugače kot kontinuiteto zavesti, a ob mejnih izkušnjah se lahko porodi čisto nova subjektivnost, ki prekinja s preteklo. Oblikujemo si jo lahko le sami. Tu je Malabou zelo blizu Foucaultovi izgradnji sebstva in ne nazadnje tudi Deleuzovemu postajanju.

O Catherine Malabou pa smo doslej skrbno zamolčali ključno podrobnost. Plastičnost je namreč odkrila PREKO ukvarjanja s hard core filozofijo in hkratnim vzporednim preučevanjem filozofiji na videz povsem tuje veje - nevroznanosti. Seveda samo na videz, saj Malabou misli radikalno imanenco, ki omogoča zvezno misel in prehod med humanistiko in naravoslovjem. Nevrologija zadnjih petdesetih let je namreč tako napredovala, da je to mogoče. Nevroplasticiteta je tisti zvezni moment, ki spaja Hegla in možgane povsem imanentno. Ni več nobenega duha, ki ne bi bil derivat biologije. Poslušajmo si posnetek, kjer sama pojasni stopitev med enim in drugim področjem. To stori pri združitvi oziroma zamenjavi t. i. spiritualne avtoafekcije in nevrološke plastičnosti:

Izjava1: (vir1 - hvala avtorju JK-ju Fowlerju)

Kakor smo slišali, plastičnost ne velja zgolj in samo za človeka, kar bi nadaljevalo njegovo ekskluzivnost v sferi življenja, ampak to velja za vse življenje. V kolikor mora človek, v kolikor to je in da bi to bil, zasledovati sled živali, kakor pravi Derrida, ga na koncu sledi, ko žival ujame, čaka smrt človeka, napovedana z Nietzschejem, Foucaultom, Deleuzom. Vsaj smrt človeka KOT človeka, saj je ponovno postal žival med drugimi. Tudi kultura je zgolj derivat narave. Zavest je produkt biologije. Ali kakor je rekel Nietzsche skozi Zaratustro: »Skoz in skoz sem telo in nič zunaj tega; in duša je samo beseda za nekaj na telesu.«

Sodeč po njenem prispevku »Epigeneza in pasticiteta življenja« na nedavnem filozofskem simpoziju v Zagrebu »To haved done with life: vitalism and antivitalisem«, katerega del bomo poslušali v nadaljevanju, pa je Malabou celo bolj radikalna in kritizira ter se oddaljuje tudi od Foucaulta in od Agambena ter njune koncepcijo biopolitike oziroma političnosti golega življenja, zoe. Malabou v konceptu biopolitike detektira samo še dodatno skrito razmerje med biološkim in simbolnim, torej nepresežen filozofski dualizem, ki ne more misliti golega življenja brez simbolnih dopolnil. Malabou opravlja s tem skozi biološko koncepcijo epigeneze:

Izjava2: (vir2)

Človek je torej postal popolnoma desakraliziran, pri čemer pa ne izgublja svobode. Biologizem še ne pomeni determinizma. Nova nora misel, prav tako kot Delezova, lahko zdaj misli zvezno dolgo razdaljo med klopom in bogom. Vse obstaja na isti ravnini imanence. Naravoslovje vdira v filozofijo, rezervirano za duha, in jo želi temeljno preobraziti.

Catherine Malabou opisuje nevroplastičnost kot model, po katerem je možno misliti tudi družbo, kar prinaša nekatere popolnoma nove izsledke na ravni političnosti in etičnosti. Gre za razširjeno Deleuzovsko idejo asemblažev v skupnosti, ki so sestavljeni zgolj iz odnosov, ki tvorijo vzorce in mreže, ki se ves čas razstavljajo in sestavljajo po principu plastičnosti. Ni več nobenih organskih ali nujnih povezav med individui.

izjava3: (glej vir1)

Poleg analoškega prenosa plastičnosti na družbeno sfero, ki odpira novo mišljenje skupnosti in njenih potencialov, pa se misel Catherine Malabou ustavlja tudi na zelo konkretnih poljih medicinske patologije in etike zdravljenja travm, čemur je posvetila knjigo Les Nouveaux Blesses ali v prevodu - Na novo ranjeni, o Freudu in nevrologiji. Njena glavna kritika psihoanalize je, kot smo že omenili, da ta psihično življenje misli kot kontinuiteto. Kako naj torej obravnavamo globoke travme ali bolezni, na primer Alzheimerjevo bolezen, pri katerih ozdravitev ni možna? Tu Malabou vpelje destruktivno plasticiteto, ki na novo premišljuje negativnost, ki je bila tudi v filozofiji nepopolno premišljena.

izjava4: (glej vir1)

Pri našem oblikovanju oddaje o Catherine Malabou smo klesali blok marmorja, ki ga ponuja slovenska izdaja knjige. Pri tem smo se na poti plastičnosti sprehodili od Hegla do nevrologije. Zaradi narave in dolžine oddaje je razširitev nakaterih tem nujno izostala, zato boste morali njeno sled zasledovati sami in drugje. Poleg skice slovenske zbirke spisov, ki je vseeno pretežno hard core folozofska, smo se odločili stopiti tudi na srečišče z nevroznanostjo. Meja je namreč, kot priča Malabou, popolnoma razprta. Filozofija izgublja svojo privilegirano domeno. Kar pa ne pomeni, da tudi sama umira.

Zato se je »ženski filozofu« vendarle še mogoče izkopati iz grobnice filozofije. Ženska je za filozofijo namreč to, kar je telo za Hegla. Edino, s čimer lahko označimo žensko, je realnost nasilja nad njo, pravi Malabou, tako realnega nasilja kot simbolnega nasilja arogance filozofije. Malabou se še precej spotika ob tem vprašanju, saj ga občuti na svoji lastni koži. Morda pa je v zadnjem času nasilje in pravo travmo utrpela tudi filozofija. Če travma ni bila prevelika, morda lahko zaživi novo življenje, zraste lahko nov kuščarjev rep – tokrat tak, ki lahko misli imanenco, kjer je ženska možna. Ta je tako lahko celo njen formativni element. Nismo pa še povsem tam. Zato za konec predajamo besedo Catherine Malabou: Kaj je to oziroma kaj naj bo – filozofija?

izjava5: (glej vir1)

Oddajo je pripravila Pia Brezavšček