Leta 2001 sta se na koncertu v Seattlu bolj ali manj spontano srečala dva velikana jazzovskega sveta, tolkalec Jack DeJohnette in kitarist Bill Frisell. Čeprav sta skupaj že sodelovala – denimo ob pihalcu Donu Byronu –, pa je to srečanje posebno predvsem zato, ker glasbenika nastopata v intenzivnem soočenju na štiri oči. Oba pripadata precej različnim svetovom, vendar sta njuni glasbeni govorici obenem dovolj prožni, prepoznavni in samozavestni, da njuna sopostavitev privede do mnogih isker čiste ustvarjalnosti.

DeJohnette in Frisell pri svoji improvizaciji na The Elephant Sleeps But Still Remembers občasno izhajata iz danih zvočnih vinjet, melodičnih drobcev ali kakšnih drugih vzorcev, ki si jih izmenično podajata in jih radovedno kotalita naokoli. Ta dinamika povezuje njune ne samo po dolžini zelo raznolike izvedbe, ki včasih po trajanju komaj presežejo eno minuto, a se spet drugič razvlečejo krepko čez deset minut. Njun nastop se hitro požene v krepko ritmiziran tek z rockovskimi frazami kitare, ki s čedalje večjo distorziranostjo drobijo harmonske odmeve, te pa obenem spet dopolnjujejo z značilnimi idiomi Frisellovega prepoznavnega jezika. V izvedbah, ki temeljijo na ritmičnosti in ne zapustijo nekoliko puhlih, prozaičnih harmonskih izhodišč, DeJohnette blesti kot izjemno pretočen bobnar z občutkom za minimalistične odstope, Frisell pa osnovno monotonost nenehno spodjeda. Njegovo spontano fraziranje ustvarja trenutke efermernih harmonij, ki jih spretno nakaže, a v resnici nikoli ne razvije. To je pač Bill Frisell: pri njem tudi najbolj banalen akord zveni kot deset različnih akordov hkrati.

Četudi je večina izvedb na The Elephant Sleeps raztegljivih improvizacij v čvrstem ritmu, pa je na albumu tudi nekaj izvedb čiste improvizacije, ki s prej omenjenimi tvorijo oster kontrast. Bill Frisell postreže z nekaj izseki hrupa, a še bolj zanimivi so njegovi akustični parti: nepričakovani presežek tega albuma so kratke improvizacije na bendžu. V njih je sežeta Frisellova eklektična estetika, od katere je ostalo samo okrasje brez jasnih navezav, kot je pri njem značilno denimo pri različnih predelavah znanih skladb. Frisellovi narejeno vzhodnjaški zvoki z DeJohnettom vstopajo v napet pogovor, v katerem vprašanja in odgovori svobodno zamenjujejo vloge.

DeJohnette in Frisell izhodiščne zvoke ponekod s koncentričnim plastenjem vztrajno razvijata in ustvarjata daljša, energična zvočna polja, ki jih pretresajo mogočni tektonski premiki iz globin. Za te pravzaprav oba skrbita, saj ju njuna usmerjenost proti vrhuncu pogosto sili v potenciranje gibalne količine, torej čedalje bolj polno zvočnost, temelječo na ritmičnih ponovitvah in prepletih. Lep primer tega je njuna južnoafriška oda, ki se užitkarsko vije okoli sicer predvidljivih vzorcev, pozornejše poslušanje pa pri DeJohnettu razkrije ritmično nadrobljenost in pri Frisellu poskuse obratov v neobstoječ molovski napev. Ta prikrita subverzivnost je komentar, ki preprostosti ode dodaja molovske elemente tragike.

Toda domnevni vrhunci izvedb so lahko zgolj implicirani in nikoli osvojeni, saj zanje ne obstaja nobeno zunanje merilo, ki bi jih bilo zmožno potrditi. V tem je nemara zajeta že tudi inherentna pomanjkljivost postopka, ki napreduje aditivno, ker je zgolj od razpoložljivega časa odvisno, kdaj se bo zvočna masa dovolj zgostila.

Koncertnemu posnetku, ki ga bomo nocoj poslušali, so bile naknadno dodane še manjše postprodukcijske olepšave, ki pa so toliko nevpadljive, kot so tudi nepotrebne. Prispeval jih je Ben Surman, pri novejših projektih DeJohnettov sodelavec, sicer pa sin znamenitega angleškega saksofonista in skladatelja Johna Surmana. A resnici na ljubo je treba povedati, da so Surmanovi dodatki precej težko ločljivi od žive glasbene celote. DeJohnette in predvsem Frisell sta že v živo uporabljala mnoga nasnemavanja, zanke in efekte, ki zvočni sliki že dodajo vso potrebno globino. Surmanovi so verjetno minimalistični toni nižjih frekvenc, mogoče pa tudi odvečni eterični dromi. Mimogrede, DeJohnette na dveh izvedbah igra klavir, vendar ju bomo zaradi časovnih omejitev morali izpustiti. Nič hudega, poetični lirizem albumu tako ali tako ne pristoji najbolje.