Za začetek postavimo tezo: glede na hitrost tehnoloških inovacij v kiberprostoru in z njimi povezane družbene spremembe je minilo osupljivo veliko časa, da se je izkristaliziralo osnovno antagonistično razmerje znotraj tega v prividu svobodnega prostora informacij in komunikacij. Nekatere teoretske definicije kiberprostor pravilno izpostavljajo kot polje, kjer se bijejo bitke, deloma neodvisne od prejšnjih nacionalnih, kulturnih in političnih okvirjev oziroma zamejitev. Težje pa bi pristali na tovrstno razmišljanje v navezavi na ekonomsko sfero, češ da staromodna razmerja tržnega kapitalizma niso platforma za reguliranje materialnih odnosov v kiberprostoru.
Formulacija bi se pravilneje glasila, da tržni kapitalizem vsaj v svoji sedanji zgodovinski obliki ni ustrezna oblika regulacije v daj-dam transakcijah navidezne resničnosti, da pa si ne glede na svoje trenutne omejitve želi postati prav to. Mantra je zlajnana, a intonacija je še vedno razločna: kdor obvladuje materialno bazo, gospodari tudi znotraj družbene nadstavbe. To velja tako na z nafto prepojenem planetu kot na njegovi na binarnem zapisu utemeljeni virtualni preslikavi.
Ta osnovna opozicija med posedovati in neposedovati ter posledičnim uveljavljanjem pravic na podlagi posedovanja je jasna vsakomur, tako kritikom kot apologetom tržnega kapitalizma. Od slednjih jo je prostodušno na svojem blogu ubesedil tudi najverjetnejši bodoči super minister za izobraževanje, znanost, kulturo in trojni salto v Janševi vladi Žiga Turk. Sobotne protestnike proti trgovinskemu sporazumu za boj proti ponarejanju ACTA je diagnosticiral kot »upornike brez razloga 2.0«, ki za kuliso človekovih pravic v resnici bijejo boj za brezplačne filme, glasbo in programe.
ACTA seveda ne ureja izključno odnosov znotraj kiberprostora in sobotni protestniki v Ljubljani in Mariboru niso homogena množica, ki bi se, predpostavljamo, uniformno borila proti trenutni politični in kulturni hegemoniji. Vsekakor pa je ta množica kot eno bistvenih nestrinjanj izrazila tudi paradoksalne poskuse prenašanja logike zaščite takšne in drugačne lastnine v kiberprostor. In to ob strani obračunavanja z nasprotniki Acte prizna tudi Turk, ko pravi da so SOPA, PIPA in ACTA zgolj poskus, kako bi pravila, ki so nastala v papirnem svetu, uveljavljali tudi v digitalnem..
Bistveno vprašanje torej ni, kako zaščititi različne oblike lastnine v kiberprostoru. Ustreznejši začetek bi verjetno predstavljal poskus definiranja oblik posedovanja in na njih utemeljenega uveljavljanja pravic na medmrežju. Da pa bi bil pomislek o ustreznosti liberalnega tržnega kapitalizma kot normativnega okvirja sprejet za kaj več kot aktivistično »ludilo«, pa je verjetno utopično pričakovati. Tako kot percepirati kiberprostor kot prostor totalne svobode.
Komentar je prispeval Tadej.