Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kdo je na službenem potovanju? (871 bralcev)
Sreda, 8. 2. 2012
Anja Radaljac




Naj ljudske množice prevzamejo odgovornost! Vse zlo, ki bi ga radi preložili na vrh, izhaja iz množic samih. Pravice zahtevamo, na dolžnosti pozabljamo. Dobro je imeti dežurnega krivca, dobro je pokazati s prstom, si oplakniti umazane roke in pozabljati, da jih ne moremo izmiti. Ne, dokler je vse, kar imamo pred očmi, zgolj lastna potreba, zgolj lastno okrnjeno ugodje. Postavlja se vprašanje, ali svoje odgovornosti pozabljamo ali pa jih morda ne znamo vnesti v širšo sliko. Se v širši sliki izgubimo in ne vemo več, kje nam je mesto? Mar res moramo vztrajati v otroškem trmoglavljenju, nevljudnem, neprimernem kazanju s prstom?

Slovenski mediji so o predstavi Oče na službenem potovanju pisali predvsem kot o projektu, ki skozi intimno pripoved spregovori o političnem trenutku, o zgodovinskem obdobju, v katerem zaradi informbirojevskega spora trpijo navadni, nedolžni ljudje. Kdo neki so Navadni ljudje? Če so to ljudje, kakršne vidimo v predstavi Oče na službenem potovanju, potem se je vsekakor treba še naprej spraševati o ljudski odgovornosti in o tem, kaj loči Navadne od Posebnih ljudi, kajti Navadnim morajo nasproti stati Posebni, kakopak.

Navadni ljudje v Frljićevi predstavi so agresivni, zahrbtni, prostaški, nepošteni, nemoralni. Kateri ljudje so torej tisti, ki so Posebni, v čem so posebni? So posebni le v stopnjevani brezsramnosti? Oče na službenem potovanju kaže hierarhijo odnosov, v kateri imamo skupino posebnih ljudi, ki se značajsko, vsebinsko in moralno prav nič ne ločijo od Navadnih. Sploh ne! Posebni se od Navadnih ločijo zgolj in samo številčno, Posebnih je kajpada manj, zato so posebni. Navadna je nepregledna množica njih, ki jih prav množičnost napravlja za Navadne. Majhna razlika med Posebnimi in Navadnimi, nepomembna razlika, razlikica, je pravzaprav tudi v tem, da so Posebni bolj aktivni, Navadni pa bolj pasivni. S svojimi pravicami pred očmi pozabljajo na svojo številčnost, pozabljajo, da jih je več, da jih je ogromno, da bi Posebne lahko preplavili! Potem bi Navadni postali Posebni in Posebni Navadni in ker posebnih nujno nikoli ni toliko kot Navadnih, bi ponovno prišli do podobnega razmerja, kakor je bilo začetno.

Imamo torej zmožnost uvida, da smo vsi enaki? Da smo vsi ena množica, v kateri so Posebni pač tisti, ki si tudi vzamejo, kar zahtevajo? Krasen uvid, krasen. Nadaljujemo lahko s tem, da si tudi Navadni, nedolžni ljudje, prav kot Posebni, vsakokrat nekoga podrejajo in nad njim izkazujejo svojo nadvlado. Mož nad ženo, žena nad otrokom. Kajpada! Ubogi, nedolžni, na strašni Goli otok odpeljani oče vara svojo ženo, ponižuje in pretepa ljubico, pri tem pa zaničuje Posebne ljudi. Tako seveda ne gre, kajti bistveno je, da se človek zaveda svojega položaja. Navaden moški lahko pretepa, vara, ustrahuje in na kakršenkoli način ponižuje Navadne ženske, ne more pa enako početi s Posebnimi ljudmi. Zato mu ti lahko upravičeno pokažejo, kje je njegovo mesto. In ne, Navadna ženska se Navadnemu moškemu ne sme upreti, kajti sicer ji bo on povsem legitimno odkazal kot za klečanje. Podobno se Navaden otrok ne sme vzdigniti nad Navadno žensko. Če to vendarle poskusi, ga sme Navadna ženska za to upravičeno kaznovati.

Predstava Oče na službenem potovanju ne prepriča, da je politični trenutek informbiroja tisti, ki je bistveno zaznamoval Navadnega človeka, temveč nagovarja k premisleku o tem, ali ni Navadni človek tisti, ki je sam bistveno zaznamoval politični trenutek že s tem, ko ga je dopustil.

Nasilje v družini se nadaljuje tudi po tem, ko oče odsedi svojo kazen, mali Dino pa ugotavlja, da ni nič, kot si je sam predstavljal, da bo. Združitev z očetom ne prinese lepšega življenja, temveč vedno novo in novo nasilje ter trpljenje, malikovani oče pa z namenom zadostiti Posebnim izrabi celo svojega otroka, ki kajpak resnično je tisto, kar bi radi bili vsi Navadni ljudje: nedolžen!

Odločitev Oliverja Frljića, da v vlogo sedemletnega Dina postavi dvainosemdesetletnega Vlastimirja Đuzo Stojiljkovića, kaže na vez s sedanjostjo, nas postavlja v sedanji čas in z vso močjo brechotvskega potujitvenega efekta sili v premislek o človeku danes. So danes Navadni ljudje drugačni?

Scena, stopnišče, ki zavzema približno dve tretjini odra, je postavljena v obliki nekdanje Jugoslavije, vanjo so vpisana celo glavna mesta posameznih držav, ki so tvorile Jugoslavijo. Stopnišče služi kot oder, na katerem se največkrat pojavlja glasbena skupina, ki izvaja srbsko glasbo, v kateri so združeni južnoslovanski melos, šanson in primesi srbske zabavne glasbe. Glasba posega v dogajanje, kadar to doseže visoko emocionalno napetost, in stopnjuje emotivno raven predstave. Hkrati tudi glasba učinkuje kot potujitveni efekt, ki nas sili h kritičnemu presojanju dogajanja na odru.

Podobno učinkujejo intimne izpovedi ostarelega Dina, ki se z njimi obrača neposredno na občinstvo. Takšni posegi v dramsko dogajanje nas silijo k ozaveščanju tega, da nam zgodbo pripoveduje naš sodobnik, moški, ki je doživel informbiro, danes pa lahko opazuje vzpone in zdrse sodobne kapitalistične družbe.

Predstava se konča z razpadom stopnišča, ki simbolizira razpad Jugoslavije, Dino pa z enim samim strelom ubije vso svojo družino. Postavlja se vprašanje, koga smo ubili z razpadom Jugoslavije in prehodom v novi režim. Videti je, da pravzaprav nikogar. Spremenilo se je vse in spremenilo se ni nič. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali smo res tisto, kar bi radi bili, ali pa smo zgolj radi tisto, kar naj bi bili?
Z ljudskimi množicami ni sočustvovala Anja Radaljac


Komentarji
komentiraj >>