001 knee play 1 (chorus and electric organ)

Verjetno ste uvodno skladbo 'knee play 1' za zbor in električne orgle prepoznali kot del opere 'Einstein on the Beach', ki je obveljala za enega najpomembnejših kreativnih dosežkov dvajsetega stoletja. O delu iz leta 1975 je bil v letu 1984 posnet dokumentarec. Ozadje nastajanja opere je v biografskem dokumentarcu Absolute Wilson osvetlil njen soavtor Robert Wilson. Glasba, ki jo je napisal Philip Glass, je luč dneva ugledala v številnih ponatisih in o delu je bilo prelitega veliko črnila ter povedanih mnogo besed. Zato bo tokratna oddaja Razširjamo obzorja predvsem obujanje spomina na to prelomno delo v kontekstu gledališča, performativnih umetnosti, giba, slike, besede in seveda glasbe. Čas za obuditev je povsem umesten; konec meseca bo petinsedemdeset let praznoval Philip Glass, v marcu pa se bo zgodila tudi nova ponovitev opere, ki je do sedaj doživela le eno interpretacijo in eno ponovitev. Preden pa o tem povemo več, poslušajmo skladbo 'knee play 2' za solo violino.

002 knee play 2 (violin solo)

»Einstein on the Beach je opera kot nobena druga. V njej ni zgodbe, ni junaka oziroma junakinje. Ni nobenih očitnih povezav med besedami, podobami in glasbo. Premiera v letu 1976 je za vedno spremenila podobo opere in publiko vzpodbudila k razmisleku o redefiniciji opere.« S temi besedami je pospremljen uvod v dokumentarec 'Einstein on the Beach, the changing face of opera' iz leta 1984. Zdi se, da te besede postanejo še bolj umestne danes, tri desetletja pozneje. Sodobno gledališče, performativna umetnost in glasba so v tem času z obema nogama stopili na pot, ki sta ji v letu 1976 postavila temelje Wilson in Glass. Še več, njuno sodelovanje v luči današnjih umetnosti potrjuje, da sta bila daleč pred svojim časom. 'Einstein on the Beach' je preprosto brezčasno delo, ki še danes, ko smo priče številnim sodobnim radikalnim praksam, buri domišljijo. V enem od nedavnih intervjujev je Robert Wilson povedal, da sta z Glassom takrat menila, da je opera nekaj, kar je ostalo del devetnajstega stoletja. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da sta s svojim radikalnim posegom vanjo delo 'Einstein on the Beach' uprizorila na nekaterih najbolj eminentnih prizoriščih in festivalih resne umetnosti iz tistega časa, med drugim tudi v newyorški Metropolitanski operni hiši. Ne nazadnje pa sta si avtorja z njim pridobila tudi mednarodni ugled. No, zdi se, da je bila gledališka publika vendarle vselej korak pred glasbeno. Wilson je bil že pred tem namreč nagrajen z uglednim gledališkim priznanjem, Glass pa je bil s svojim Ensemblom kljub povečanemu interesu tedanje glasbene scene vseeno še vedno nekje bolj na obrobju. Danes je njuna pozicija precej drugačna; Wilson velja za enega najpomembnejših gledališčnikov, Glass pa za enega najpomembnejših in hkrati še najpopularnejših skladateljev resne glasbe iz poznega dvajsetega stoletja. Poslušamo skladbo 'knee play 3' za zbor a cappella.

003 knee play 3 (chorus a cappella)

Robert Wilson in Philip Glass nista bila prva, ki sta radikalno prevprašala umetnost v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja. Sta pa bila prva, ki sta te smernice pripeljala v milje takrat zelo konzervativne resne umetnosti in sta obenem nagovorila širšo publiko. Ko je Wilson v šestdesetih prišel v New York, se mu je konzervativnost v eminentnih kulturnih prostorih upirala, zato je navdih med drugim denimo našel v ustvarjanju Johna Cagea in njemu sorodnih avantgardnežev. Sam se je od »avantgardne ideje« sicer vselej distanciral. Njegov namen menda nikoli ni bil ustvarjanje nove forme, novega gledališča, pač pa je preprosto počel to, kar se mu je zdelo prav ali pa naravno. Njegov koncept gledališča je ukoreninjen v vizualnih umetnostih, študiral pa je arhitekturo, zato v svojem delu v ospredje vselej postavlja raziskovanje prostora. Skozi to prizmo se sodelovanje z Glassom zdi logično. Ta namreč sodi v sveto četverico cenjenega severnoameriškega minimalizma, ki je poslušalca soočila z novim načinom poslušanja. Razvlečeno, počasno ponavljanje in stopnjevanje posameznih fraz, vpeljava pulza, dronanja in sozvočne harmonije so poslušalca oddaljili od konzervativne zahodnjaške glasbene teorije. Šlo je za nekakšno redefinicijo zvoka, zato je Glassova glasba izvrstno sovpadla z Wilsonovo sorodno idejo o rabi besede. 'Einstein on the Beach' ne uporablja klasičnega narativa, temveč sloni na asociacijah. Črpa iz tiste najbolj popularne podobe o Einsteinu, noremu genialcu. Poskuša predstaviti poetično interpretacijo o tem velikem človeku, ki ga poznamo vsi. Poslušajmo daljšo skladbo iz prve scene tretjega dejanja 'Trial - Prison' za zbor, električne orgle in ansambel.

004 act iii, scene i - trial-prison (chorus & electric organ, ensemble at the end)

Glasba, ki jo je Philip Glass ustvaril za delo 'Einstein on the Beach' se na eni strani močno napaja v idejah iz njegovega zgodnejšega minimalističnega obdobja. Toda na drugi strani je prepoznavno repetitivno nizanje ritmov in fraz po novem bolj zgoščeno, kombinacija s sliko, gibom in besedo pa dobi povsem nove razsežnosti. Obeležuje Glassov prehod v ustvarjanje glasbe za film in gledališče ter že nakazuje njegove simfonične ambicije. Pred tem je bila praksa operne orkestralne spremljave omejena na velike orkestre, Glass pa je vpeljal koncept manjšega ansambla. Ker plesalci, ki so se obenem znašli tudi v vlogi pevcev, niso bili glasbeno podkovani, je njihove vokale prevedel skozi svojo izkušnjo ritmične repeticije in sozvočnih harmonij. Glasba suvereno stoji ločeno od celostnega opernega konteksta in velja za eno Glassovih najpomembnejših del. Pred zaključno mislijo poslušajmo skladbo 'knee play 4' za zbor in violino, v kateri so vokali pravzaprav nastali kot del pripravljalnih vaj, na katerih je Glass performerje na svoje ritmične strukture navajal s prepevanjem glasbenih lestvic.

005 knee play 4 (chorus and violin)

Letošnje leto bo lepa priložnost za to, da si opero 'Einstein on the Beach' ogledate v živo, saj bodo poleg severnoameriških uprizoritev gostovali tudi v francoskem Montpellierju, Londonu in prihodnje leto v Amsterdamu. Tisti, ki so si predstavo ogledali v preteklosti, pravijo, da je to dogodek, ki ostane s tabo in ga ceniš vse življenje. Ima pa nova uprizoritev posebno vrednost tudi za Wilsona in Glassa, ki pravita, da je to bržkone njuna zadnja priložnost za skupno sodelovanje. Glasba bo menda ostala nespremenjena, medtem ko bo odrska postavitev predvsem po zaslugi nove gledališke tehnologije posodobljena. Novi pa bodo tudi plesalci, ne nazadnje se mnogi med njimi v času prvotne uprizoritve v letu 1976 še sploh niso rodili. V zaključku tokratne oddaje Razširjamo obzorja iz opere 'Einstein on the Beach' poslušamo še skladbo 'building' iz prve scene četrtega dejanja.

006 act iv, scene i - building (chorus and ensemble)