V četrtek sta v Menzi pri koritu nastopili dve skupini, ki pa ju družita samosvoj zvok ter hipnotičnost, ki se počasi zajeda v poslušalčevo podzavest. Oba benda sta v sestavi tria pokazala, kako tako skromna zasedba zmore ustvarjati prepričljivo zvokovno podobo. Sta si pa benda bila tudi močno raznolika. Washingtonski Les Rhinocéros so ponudili živahnejšo in z mnogimi barvami okrašeno preigravanje, medtem ko je podoba italijanskih Father Murphy bistveno bolj umirjena ter potisnjena v sivo paleto barv.
Prvi so nastopili Les Rhinocéros, skupina mladih izvajalcev. Na njihovem začetku, pred nekaj leti, so bili člani benda še mladoletni, sedaj je med najstniki le še basist Michael Coltun. Ostala dva člana zasedbe sta Peter Tran na kitari in bobnar Tom Klecker. Njihova skromna instrumentalna podoba je podkrepljena z mnogimi efekti in nasnetimi sempli. Ti zvoki ponujajo bolj krhko stran skupine, zapolnjuje jo mnogo drobnih prasketanj, zvokov, ki se izgubljajo med ostalimi efekti, a obenem obstajajo in se vrisujejo v poslušalčevo podzavest. Hipnotičnost še povečujeta mehak bas ter kitara z občasnimi orientalskimi pridihi. Njihova glasba je hipnotična, obenem pa razigrana in v naslednjih momentih ostro neposredna. Ta mnogoterost njihove zvočne podobe je izmuzljiva, hkrati pa trdno prepričljiva. A kakor ponujajo Les Rhinocéros varnost meditativnega stanja, tako so lahko v naslednjem trenutku razigrano plesni, polni burleske. Za to, da se ti zasuki, ki so včasih odrezavi, drugič pa polni mehkih prehodov, obdržijo in ne razvodenijo, gre velika zasluga izvrstnemu bobnarju Tomu Kleckerju. Z nadvse neobremenjenim in zelo nadarjenim igranjem ta ponuja bendu tako močno oporo, da se kljub raznovrstni zvočni podobi Les Rhinocéros ne porazgubijo, ampak prenesejo vrsto odklonov. Iz njegove strani slišimo včasih ostro matematično natančnost, medtem ko se v naslednjem momentu prepusti razigranemu preigravanju. Tako tudi ni slučaj, da nas Les Rhinocéros tako lahkotno zapeljejo skozi raznovrstne zvočne podobe. Njihova razigranost se lahko hipoma spremeni v sočen dub ali pa bolj ostro in hrupnejše nanašanje zvokov. Tukaj se v ospredje preriva kitarist Peter Tran, ki ponuja vedno bolj sonične izseke. A ta njihova mnogotera podoba ne bi vzdržala brez močne vezi, ki jo glasbeniki negujejo med seboj. Njihovo igranje je v medsebojnem ravnovesju in neprestanem prilagajanju drug drugemu. Tako so Les Rhinocéros kljub svoji mladosti prikazali razigran in zelo prepričljiv nastop.
Kot drugi so na oder stopili italijanski Father Murphy, bend, ki ga slovenski odri že poznajo. Z Les Rhinocéros jih druži hipnotičnost, obenem pa za razliko od njihovih predhodnikov gojijo bistveno bolj minimalističen in zelo počasen zvok. Ob njihovem nastopu so se barvne palete izgubile, ostali so le še sivi odtenki. Prav tako ponujajo mnogo hipnotičnega prasketanja ali težjih kovinskih zvočenj, ki jih izvaja klaviaturistka Chiara Lee. Ti se ob nemarno počasni kitari Reverend Murphya zajedajo vse do kosti, medtem ko bobnar Vittorio De Marin bolj kot ritmično podlago podaja raziskujoč zvok bobnov skozi cingljanja činel ali zamolklih udarcev. Osamljenost in nemoč se še podkrepi s krhkim a vpijočim vokalom Reverenda Murphya. Obenem Father Murphy hodijo po zelo tanki črti, ob kateri sta dva globoka prepada. Prvi je možnost, da njihov počasen zvok izgubi na svoji moči, na drugi strani črte pa obstaja svet, kjer se njihova krhkost in drobnost zvokov združi v močnejšo podobo. Ritualno ponavljanje počasnih in neskončnih ritmičnih vzorcev pridobiva na šamanski moči, ki poslušalca počasi vsrka v odmaknjenost. Zvok je občasno podkrepljen z natančno odmerjenimi močnejšimi udarci, ki poslušalcu vračajo fokus, preden ponovno zaplava v budno odmaknjenost. Navkljub težkim, nenaravnim, tudi kovinskim zvokom Father Murphy ohranjajo zvok, ki se zažira v človeka. Iskanje znotraj glasbe Father Murphy je težko in naporno, a obenem na koncu meditativnega stanja ponuja tople in tiste človeške občutke.
Kljub skromni obiskanosti četrtkovega koncerta sta oba benda, tako Les Rhinocéros kot Father Murphy, ponudila intimno glasbo, ki se v poslušalca vtisne. Enim to uspeva s toplimi barvami, drugi se potikajo po sivem in hladnem območju. Obe skupini sta se skozi različna glasbena pola stekali k točki človekove podzavesti. Jing in Jang.
Pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>