Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači in ameriški neodvisni film - perspektive Jeffa Nicholsa (1185 bralcev)
Ponedeljek, 13. 2. 2012
Nina in Barbara



Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri boste uvodoma lahko prisluhnili prispevku Barbare Hribar, ki se je za vas pogovarjala s Pijo Bodlaj, koordinatorko »Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači«. V nadaljevanju sledi komentar o Jeffu Nicholsu, režiserju in scenaristu filmov »Nasilne zgodbe« in »Zaklonišče«. Nicholsa lahko tako rekoč označimo za zvezdo ameriškega neodvisnega filma, a raje kot da bi se eksplicitno osredotočili na njegov zadnji film »Zaklonišče", samo razmišljali o njegovem prvencu. Za konec smo za vas pripravili še kratek info blok.

---

Prisluhnimo sedaj intervjuju Barbare Hribar s Pijo Bodlaj.

V intervjuju s Pijo Bodlaj, koordinatorko programa, bomo predstavili delovanje »Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači«, ki je bil odprt 8. julija 2011.

/////////////////////////////////////////////////////////////

S Pijo Bodlaj smo govorili tudi o vlogi divaškega »Muzeja slovenskih filmskih igralcev« v kontekstu filmskih institucij v Sloveniji.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Pija Bodlaj je povedala nekaj tudi o posebni povezavi s »Slovensko kinoteko«.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Našo sogovornico smo vprašali tudi, kakšen je odziv domačega občinstva in ali prihajajo tudi od drugod.

/////////////////////////////////////////////////////////////

V sklopu prireditev v divaškem muzeju pripravljajo tudi dogodek z naslovom Poklon, ki je posvečen slovenski filmski divi Iti Rini in se tradicionalno odvija na njen rojstni dan.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Pija Bodlaj nam je povedala, da poleg redne programske in kulturne dejavnosti izvajajo in spodbujajo tudi izobraževalno vlogo filmske ustvarjalnosti.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Za konec pa smo našo sogovornico vprašali, kateri izzivi jih čakajo v »Muzeju slovenskih filmskih igralcev« v bližnji in malo manj bližnji prihodnosti.

/////////////////////////////////////////////////////////////


To je bil intervju Barbare Hribar, ki danes gostuje v Temni zvezdi. Za vas se je pogovarjala s Pijo Bodlaj, koordinatorko »Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači«.

---

V drugem delu našega današnjega druženja bomo nekaj več besed spregovorili o Jeffu Nicholsu, režiserju in scenaristu, ki ga lahko prištevamo k t.i. mlademu neodvisnemu ameriškemu filmu. Nichols se je domačemu občinstvu že predstavil, in sicer na »Liffu« leta 2007 s filmom »Nasilne zgodbe« (Shotgun Stories), letos pa z izvrstnim »Zakloniščem«, ki je tudi zmagovalec letošnjih »Perspektiv«. A danes se nismo toliko namenili govoriti o »Zaklonišču«, temveč bolj o njegovem prvencu. Za vas, drago poslušalstvo, smo obenem pripravili tudi mozaik Nicholsovih izjav, za katere upamo, da vam bodo razgrnile nekaj več o avtorju, ki vam ga danes predstavljamo.

V »Nasilnih zgodbah« Nichols že nakaže nekaj avtorskih potez, ki jih v »Zaklonišču« še dodatno nadgradi, predvsem pa oplemeniti. Deplasirana paradigmatska figura moškega iz delavskega razreda, ki prihaja iz opustelega ameriškega ruralnega okolja, se je prisiljena spoprijemati z različnimi izzivi, pri čemer gre na marsikatere od njih gledati kot na odraz širših sistemskih premen.

Sposobnost, da v svoje like in filmski prostor na način metafore vtke širšo družbeno atmosfero, je ena največjih Nicholsovih odlik. Sploh prvenec je poln zapuščenih industrijskih objektov, iz katerih se izraščajo trave, realnost propadle fordistične industrije pa se odraža v medosebnih odnosih, iz katerih vejejo razočaranje, bes, apatija, izgubljenost.

Vizualizacija spremenjenega produkcijskega koda se v »Nasilnih zgodbah« uteleša v sporu dveh družinskih vej, bratov in polbratov, ki se, potem ko je svojo prvo družino zapustil oče, vrši v nedogled. Četudi o očetu gledalci ne izvemo veliko, slutimo, da je bil ta grobijan, ki pa je, potem ko je zapustil družino s tremi majhnimi otroki, v svoji drugi družini postal zgleden starš in celo spoštovanja vreden meščan.

Tu smo priča vsaj dvema distinktivnima motivoma, ki ju ameriški film, TV – serije in literatura precej pogosto obdelujejo: v prvi vrsti je to odsotna očetovska figura (spomnimo se samo na film »Na sledi očetu« Debre Granik) in družina (v tem kontekstu je Nichols povsem očitno otrok okolja, v katerem deluje). V drugi instanci pa gre tudi za motiv hipne identitetne zamenjave.

Nichols je v intervjuju Tini Lesničar za »Delo« 2007 dejal, da če bi imel možnost, bi asistiral Hitchcocku, Fordu ali Kurasawi, ker je pri njih vsak premik kamere narejen z razlogom, in sicer tako, da iz gledalcev izvabi emocije, pri čemer pa slednje uresničuje zlasti v »Zaklonišču«, a tudi v »Nasilnih zgodbah« se temu idealu povsem približa. Predvsem v tistih prizorih, v katerih se človeška figura stopi s srednjimi splošnimi plani pokrajine, kjer se zazdi, da se je Nichols zgledoval po Terrencu Malicku - po njegovi zgodnji fazi, ki nam je dala odlična »Badlands« in »Days of Heaven«.

Več o kontinuumu popularna kultura/posameznik nam bo v posnetku - našli smo ga na YouTubu - povedal Nichols sam:

////////////////////////////////////////////////////////////

Prav prepletanje nekaterih najbolj elementarnih emocij slehernikov iz lokalnega okolja, ki pa stremi k temu, da bi resoniralo kot nekaj širšega, je glavna značilnost danes predstavljenega režiserja, kar lahko med drugim zaznamo tudi v »Zaklonišču«. Oziroma če citiramo režiserja, ki je za oba filma napisal tudi scenarij:

»Ko sem spomladi leta 2008 začel pisati scenarij za »Zaklonišče«, sem bil ravno sredi prvega leta svojega zakona. Čeprav nisem imel težav v karieri ali zasebnem življenju, me je obhajal nadležen občutek, da se svetu obetajo težki časi. Moja tesnoba je bila delno posledica takratne ekonomske situacije, zlasti pa je izhajala iz dejstva, da sem v svojem življenju končno imel nekaj, česar nisem hotel izgubiti. Te misli sem neposredno prelil v like tega filma. /.../«.

(Citirano s spletne strani Kinodvora)

V ospredju obeh filmov je Michael Shannon, čigar mimika odraža zgubanje tesnobe, o kateri v izjavi govori Nichols. Več o tem, kako Nichols vidi sodelovanje s Shannonom v prvencu »Nasilne zgodbe«, za katerega Shannon na primer niti ni zahteval plačila, nam bo v posnetku povedal režiser sam:

////////////////////////////////////////////////////////////

Če so »Nasilne zgodbe« reminiscenca na zgodnja Malickova filma, smo v »Zaklonišču« priča kombiniranju forme neodvisnega filma s CGI-jem, ki je navadno uporabljen v velikih industrijskih filmskih franšizah. Več o vnašanju »CGI-ja, ki v »Zaklonišču« pomembno sovpada s scenarijem filma, vnovič Nichols:

////////////////////////////////////////////////////////////

Kombiniranje različnih form – tako avdiovizualnih kot narativnih - je za oba filma emblematična. Lahko rečemo, da Nichols v novo obliko združuje različne elemente, od drame vse do trilerja, kar pa ne deluje kot pastiš.

Po drugi strani pa se naša interpretacija znajde v tisti značilni metodološki zagati iskanja »skritega smisla« v tekstih popularne kulture. Uvodoma smo sicer res dejali – in to tudi demonstrirali s citatom Nicholsove izjave -, da je prav posebna odlika njegovih del ta, da mu uspe v ekraniziranih likih ujeti duh časa, če se izrazimo v rahlo konzervativno-modernističnem tonu. Slednjega vsekakor ne gre zanikati, vendar se gre vseeno vprašati, koliko je v Nicholsovih delih zavestnega družbeno-kritičnega komentarja.

Glede na oba filma je sicer več kot očitno, da je Nichols na strani malega človeka, prepuščenega na nemilost širših družbeno-političnih silnic in instanc, ki za seboj puščajo bedo, razbite družine, predvsem pa apatijo, kar je morda še najbolj tragično – na tej sledi gre tudi brati tisti znameniti prizor v »Zaklonišču«, v katerem osrednji lik na eni od večerij širše skupnosti vzklika: »Ne veste, kaj prihaja! Ali ne vidite tega?!«

Po drugi strani pa, če si pozorno ogledamo reprezentacijo strukturnih razmerij, opazimo, da je – in tega Nichols niti ne zanika – njegovo delo globoko vpeto v nekatere ključne kolektivne ameriške arhetipe, ki se fokusirajo zlasti na belopolti moški subjekt srednjega ameriškega razreda.

Vraščenost v konfiguracijo specifičnih kulturnih arhetipov seveda ni problematična "en bloc", bo pa zanimivo videti, kaj bo Nichols posnel v prihodnosti. Mi ga bomo vsekakor pozorno spremljali.

Ko smo že pri prihodnosti; Nichols ima v produkciji film »Mud«. V prihajajočem posnetku boste tako lahko slišali, s kakšnimi produkcijskmi problemi se ob tem sooča. Ob tem bodite pozorni na »posluh med vrsticami«. Nicholsova izjava namreč precej nazorno razkriva realnost ekonomskih pogojev snemanja filmov, pa tudi razmerje same filmske podobe do kapitala.

Izjava se sicer prične kot odgovor na novinarjevo vprašanje, kakšne težave utegne snemanju povzročati sama narava, saj želita Nichols in njegova ekipa film »Mud« snemati v Akransasu, na Missipiju:

////////////////////////////////////////////////////////////

To je bil krajši prispevek o perspektivnosti Jeffa Nicholsa, v katerem smo se bolj kot na njegov drugi film osredotočili na njegov prvenec. Sicer pa si »Zaklonišče« lahko še ta teden ogledate v »Kinodvoru«.

--

Naše današnje druženje pa zaključujemo še s kratkim infoblokom. V »Kinodvoru« si boste od 22. februarja dalje lahko ogledali »Attenberg« grške režiserke Athine Rachel Tsangari, ki bo na premieri svoj film tudi osebno predstavila, med drugim tudi ob prisotnosti glavne igralke.

V sodelovanju s »Študentsko založbo«, s festivalom Fabula« »Cankarjev dom« pripravlja cikel filmov, ki so bili posneti po predlogah tega znamenitega pisca. Ob tem pa so organizatorji na spletni strani »Cankarjevega doma«, na kateri lahko najdete vse potrebne informacije za ogled filmov, zapisali, da so štirim filmom, ki neposredno temeljijo na Kafkovi prozi, dodali še film »Gospod Klein« Josepha Loseya, ki so ga navdihnili prav kafkovski motivi. Cikel kafkovsko obarvanih filmov bo potekal med 22. in 26. februarjem.

Še smo pri filmskih novičkah. Že tretja izdaja »Festivala migrantskega filma«, ki bo potekala med 18. in 22. junijem v Ljubljani, filmske in video ustvarjalce vabi k sodelovanju. Več o vsem pa na spletni strani festivala http://www.fmf-napoti.si/.

V četrtek se bo ob 20.00 zgodila nova edicija letošnje »Kino–katedre in »Kino-ušesa«. Tako si boste lahko ogledali film »Denar« ob klavirski spremljavi Andreja Goričarja. Projekciji bo sledila razprava, ki jo bo vodil Nil Baskar. Vstop prost.

Prav tako v četrtek, 16. februarja, se bo med deveto in osemnajsto uro v velikem ateljeju filmskega studia »Viba film« odvijal prvi sejem filmske tehnike v Sloveniji. Več o dogodku najdete na spletni strani revije Ekran.

Preden pa se od vas za danes poslovimo, naj vas samo še opozorimo, da je v javnosti tudi že objava »Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti«. Več o razpisu in pravilih prijave vaših projektov na spletni strani http://www.jskd.si/.

Za danes bi bilo to počasi vse. Današnjo oddajo sva pripravili Barbara Hribar in Nina Cvar, za tehnično realizacijo sta poskrbela Dragan in Sanja. Se vnovič slišimo čez 14 dni.


Posnetek oddaje:
















Komentarji
komentiraj >>