Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O privatizaciji Organizacije Združenih narodov (3309 bralcev)
Ponedeljek, 26. 1. 2004
Erik



O privatizaciji Organizacije Združenih narodov

Organizacija Združenih narodov zadnja leta vse bolj
pospešeno stopa v tako imenovana partnerstva z
največjimi multinacionalnimi korporacijami, med katere
sodijo Nike, Shell, Unocal, Rio Tinto in tako naprej.
To so podjetja, ki v svetu veljajo kot sinonim za
teptanje človekovih ter socialnih pravic in za
brezobzirno uničevanje okolja. Fasada kredibilnosti,
ki obdaja Združene narode, je z vsakim novim
korporativnim partnerstvom čedalje bolj odkrušena.
Celotna stavba je pravzaprav že zelo načeta.

Združene narode v sklepanje partnerstev z
multinacionalnimi korporacijami sili veliko
pomanjkanje finančnih sredstev, s čimer se
organizacija sooča že vrsto let. Razlog za pomanjkanje
denarja je predvsem v tem, da ZDA, ki so največji
dolžnik organizacije, iz političnih razlogov nočejo
poravnati več milijard dolarjev težkega dolga. Drugi
razlog za sklepanje korporativnih partnerstev pa leži
v dolgoletnem lobiranju zahodnih vlad in ekonomskih
ter finančnih elit, ki si prizadevajo za to, da bi
Združeni narodi postali bolj odprti za svetovne
gospodarske interese. To prizadevanje je bilo še
najbolj očitno v začetku devetdesetih let, ko je ZDA
uspelo uničiti Center za transnacionalne korporacije,
ki naj bi nadziral poslovanje največjih podjetij na
svetu.

Partnerstva med Združenimi narodi in multinacionalnimi
korporacijami so seveda popolnoma vzajemna. OZN si
zagotavlja nove finančne vire, ki prihajajo iz
razvejanega privatnega sektorja, medtem ko si šefi
korporacij čistijo imidže in svoje umazane posle
zavijajo v zastavo Združenih narodov. Tu težko
govorimo o kakršnemkoli podkupovanju, definitivno pa
lahko zatrdimo, da OZN marsikatere svoje dejavnosti
sponzorira z umazanim in mnogokrat tudi krvavim
denarjem.

Vsi znotraj Združenih narodov seveda niso zadovoljni s
smerjo, ki jo je ubrala svetovna organizacija. Izvršna
direktorica UNICEF-a, Carol Bellamy, je aprila 1999
opozorila, da bi si bilo nevarno predstavljati, da
imajo multinacionalne korporacije in OZN iste cilje.
Ward Moorehouse iz Centra za mednarodne in javne
zadeve pa je protestiral, da bi OZN morala
nadzirati poslovanje multinacionalnih podjetij,
namesto da jim zagotavlja posebne privilegije ter
usluge. Mnogi drugi predstavniki organizacije, kakor
tudi humanitarni aktivisti, ravno tako opozarjajo, da
Združeni narodi počasi že izgubljajo svoj namen.

Poglejmo si natančneje, kako potekajo partnerstva med
OZN ter raznimi korporacijami. Generalni sekretar
svetovne organizacije, tako poimenovani Nescafe Anan,
je leta 1999 pozval direktorje največjih
multinacionalnih podjetij, naj v sodelovanju z OZN
oblikujejo vizijo “Globalnega dogovora”. Da bi stvar
zvenela še lepše, jih je Anan zraven že pozval, naj
pri oblikovanju vizije spoštujejo socialne in
človekove pravice. Ganjeni direktorji so se k temu res
zavezali, a ironija je ravno v tem, da po pristopu k
viziji “Globalnega dogovora” njihovega poslovanja v
Združenih narodih nihče več ne nadzoruje.

V Združenih narodih se tako rojevajo razno razni
spački, mutanti in ostali Rosmarijevi otroci. Eden
izmed njih je Agencija za globalni trajnostni razvoj,
ki sponzorira razvojne projekte po svetu. Agenciji
predseduje komite, v katerem je med drugim
predstavnik iz podjetja Dow Chemical, ki je največji
svetovni izdelovalec klora in pesticidov. Prisoten je
tudi predstavnik korporacije Asea Brown and Bovari, ki
pomaga na Kitajskem graditi kontroverzni jez Gorges.
Zaradi jeza se bo moralo preseliti na deset tisoče
ljudi, njihova zemlja pa bo poplavljena.

Eden izmed večjih spačkov je nedvomno agencija s
čudovitim orwellovskim imenom Gospodarski
Humanitarni Forum. Predseduje mu John Imle, sicer
direktor ameriške naftne korporacije Unocal. Podjetje
je vpleteno v številne škandale po celem svetu,
najbolj pa se je proslavilo z gradnjo naftovoda v
Burmi, državi, ki ji vlada morilski vojaški režim.
Naftovod je bil zgrajen s prisilnim delom, medtem ko
je zaradi militarizirane zone, ki obdaja naftovod,
svoje domove moralo zapustiti na tisoče ljudi.

Potem je tu še naveza med UNESCO-m in podjetjema
McDonalds ter Walt Disney, ki vsako leto pod zastavo
Združenih narodov podelita 2000 nagrad izbranim
otrokom. Vodilnim pri Unescu bi lahko padlo na pamet,
da so mladi že tako in tako preveč izpostavljeni
obleganju simbolov teh dveh podjetij. Prav tako je
treba omeniti, da obe korporaciji v deželah tako
imenovanega tretjega sveta najemajo pogodbenike, ki za
izdelovanje igrač izkoriščajo otroško delovno silo. V
Hondurasu so na primer otrokom vbrizgovali poživila,
da so lahko delali v izmenah, dolgih 48 ur!

Seveda si ne smemo delati nepotrebnih utvar, da so
bili Združeni Narodi kadarkoli zelo uspešni v svojem
delu. Verjetno je šlo vse narobe že 15 minut po
ustanovitvi organizacije, ko sta ZDA in Sovjetska
Zveza začeli tehtati svoje moči v Varnostnem Svetu.
Toda vseeno je organizaciji uspelo izpeljati mnoge
pomembne humanitarne projekte, ki so sedaj v veliki
nevarnosti. Korporacije, ki oblegajo OZN v istem stilu,
kot to počno mrhovinarji nad izmučenim puščavnikom, že
lobirajo, da bi organizacija sprejela neoliberalne
smernice Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada
ter Svetovne trgovinske organizacije. V kolikor bi se
to pripetilo, bi se izkoriščanje ljudi po vsem svetu
izjemno povečalo. Razkroj svetovne organizacije bi
moral služiti kot dokončno spoznanje, da morajo ljudje
v boju proti imperiju kapitala stvari vzeti v svoje
roke.


Komentarji
komentiraj >>