Ponedeljek, 20. 2. 2012
Borja
Nostalgia 77 je studijski projekt Bena Lamdina. V sodelovanju z založbo Tru Thoughts je Ben v preteklosti posnel tri samostojne albume, če dodamo zraven še vsa sodelovanja in plošče njegovega benda, okteta Nostalgia 77 Octet, pa je vseh dolgometražcev skupaj neverjetnih enajst. Po uspehu prvih projektov je Lamdin moral pretuhtati, kako svojo godbo predstaviti v živo. Tako je nastala klasična zasedba, jazzerski oktet, ki je nekakšna živa verzija tega nostalgičnega projekta. Skupina se je kmalu po nastanku precej oddaljila od Benovih preteklih glasbenih prizadevanj, usmerili so se v »resnejši« jazz s pogostimi vložki improviziranja. Formula zasedbe je bila tako uspešna, da so prejeli nagrado najboljšega jazz albuma leta 2006 v oddaji Worldwide Gillesa Petersona.
Lamdin je eden tistih glasbenikov, ki so začeli bolj kot „kolažni umetniki“ hiphoperske tradicije, saj je pred dobrimi petimi leti njegova produkcija temeljila predvsem na uporabi semplov. In je eden tistih glasbenikov, ki prehod od semplov k pravim inštrumentom razume kot neke vrste evolucijo ali vsaj nadgradnjo. Vsak njegov novi projekt je vse bolj odigran v živo in tako njegov četrti samostojni album Sleepwalking Society deluje kot bi ga posnel bend. Kar ni daleč od resnice - Lamdin igra kitaro, nekaj klaviatur in tolkal, sicer pa mu je pomagala dolga vrsta gostujočih glasbenikov.
A ključna razlika med tem albumom in vsemi prejšnjimi Nostalgie 77 pa je, da je Sleepwalking Society Benov prvi eksplicitno vokalni projekt. Do sedaj so bile njegove plošče pretežno inštrumentalne, čeprav je na njih sicer že sodeloval z raznimi pevkami. Najbolj znana med njimi je Alice Russell, največkrat pa smo na posnetkih Nostalgie 77 slišali Lizzy Parks. Slednjo je zamenjala do sedaj povsem neznana Josa Petit, nemška pevka, ki se z zrnatim glasom izkaže celo bolje kot Lamdin s toplimi in nežnimi podlagami. Produkcija je sicer povsem dodelana, a tudi zato na trenutke enolična, prevladujejo počasnejše balade, ki enkrat povlečejo bolj na jazz, drugič na folk, na trenutke tudi na blues. Pretežno akustičen izdelek deluje, kjer so bobni mastni in pihalna sekcija razglašeni, na ploščo Sleepwalking Society pa so le uvrstili preveč skoraj sladkih komadov, ki poslušalca kljub izjemno doslednem zvoku in aranžiranju uspavajo. Lamdin je do sedaj na vsak plošček uvrstil kak bolj oster, udarniški, včasih celo plesen posnetek, tokrat pa žal ne. Tako je album The Sleepwalking Society dramaturško precej linearen in enoličen.
A Lamdinov uspeh se tokrat ne skriva v produkciji, ampak v dejstvu, da je odkril izjemno samosvojo pevko, ki se ji v prihodnosti obetajo mnogi podvigi. Josa Petit na kar nekaj posnetkih poskrbi, da celota ne deluje mehko, kot to narekujejo podlage. Deluje suvereno in njen raskav - markanten, a hkrati nežen glas je tisto, kar dela material razgiban in tekoč.
Prehod k snemanju živih inštrumentov in stran od tehnike semplanja ima dve plati. Po eni strani je glasba Nostalgie 77 sedaj bolj natančno aranžirana, bolj polna, posnetki delujejo kot suverene “pesmi”. Po drugi strani pa sedaj deluje bolj mehkobno, ni več nikakršne ostrine, kaj šele šusa. Pri živi jazzerski različici Nostalgia 77 Octetu recept zaradi bolj zrnatega zvoka in delno improviziranega pristopa deluje, medtem ko Benovo samostojno delo izpade nekoliko preveč kontrolirano in mehko. A glavni razlog umirjenosti novega materiala je, da se je Lamdin tokrat potegnil nekoliko nazaj in glavno vlogo pustil pevki Josi Petit, saj je The Sleepwalking Society na nek način tudi njen dolgometražni prvenec. Inštrumentacija verjetno pride bolj do izraza v živo, ko šestčlanska zasedba le pritisne malo bolj na plin, kar te dni, natančneje v torek, 21. 2., lahko preverite v klubu Cankarjevega doma.
Komentarji
komentiraj >>