Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Festival FULL OF HATE: Behemoth, Cannibal Corpse, Misery Index (700 bralcev)
Ponedeljek, 20. 2. 2012
Ivan Cepanec



Festival FULL OF HATE na Dunaju, 17. 2. 2012

Zadnje dni se po Evropi mudi festivalska metalska karavana z nazivom Full Of Hate. Pisca te recenzije ime precej moti, saj apelira na marsikaj negativnega, a na srečo so pomembnejša imena, ki se skrivajo v sklopu naziva turneje, in to so Cannibal Corpse, Behemoth in Misery Index. V originalu je ta karavana bogatejša še za skupine Legion Of The Damned, Suicidal Angels in Nexus Inferis, a slednjih treh na Dunaju ni bilo, saj jim jo je zagodel prometni škrat – nekje na poti se jim je namreč pokvaril avtobus, tako da so oder dunajskega kluba Arena zasedla prva omenjena imena.

Dunajska Arena se nahaja pljunek stran od obvoznice in če vas kdaj pot zanese tja, po izvozu iščite bratranca naše Metelkove – plac in okolje sta skorajda identična, le da teritorij ni razdrobljen na kup manjših klubov, ampak na kvečjemu tri klube, eno kvazi gostilno in letni oder, ki pa po moje lahko pod odrom gosti vsaj 700 ljudi. Dogajanje festivala se je seveda zgodilo v največjem klubskem prostoru Arene, oder pa so odprli ameriški Misery Index, ki so v 40 minutah ob gromovito dobrem zvoku predstavili predvsem hite z zadnjih dveh plošč, torej Traitors in Heirs To Thievery. Kar pomeni, da nismo dobili prave doze njihovega klasičnega grind, ampak bolj death metal materiala. Dvojni vokalni napad, nečloveško hitri bobni, riffi s tankovskim predznakom so pognali dvorano v popolno norišnico. Ob vsej inteligenci družbeno kritičnih in zelo razgledanih besedil pa je žalostno, da je kitarist/vokalist Mark Kloeppel izgubljal čas za klišejske govore tipa ''Are we having fun or what?!!'' in še bolj neumnega ''Give me a Fuck Yeah!!!'' Manj besed, pa bi bil še kak ubijalsko dober komad več. A odlično je videti, da bend, ki je vajen manjšega števila publike, svoj posel opravi več kot odlično in za sabo pusti visoke standarde nadaljnjega odrskega dogajanja. Le-teh poljskim Behemoth ni bil problem preseči.

Poljski Behemoth so bili ''co-headlinerji'' tega večera, saj je njihov sloves in pomen v sceni skorajda enak, če ne celo večji od tistega, ki so ga v 20 in še nekaj letih ustvarili ameriški Cannibal Corpse, ki so kot glavni zaključili večer. A pri Behemoth že dolgo časa ne gre za dokazovanje, da so vredni nečesa – svoje so že dokazali v zadnjih desetih letih, ko so pristali na samem vrhu panteona ekstremnega metala. Tokrat je šlo za nekaj popolnoma drugega. Naziv njihove turneje je pravzaprav bil Phoenix Rising Tour, v celoti pa gre za referenco na vrnitev na oder predvsem pevca/kitarista/velikega šefa Adama ''Nergala'' Darskega, ki je še pred slabim letom in pol skorajda zapustil svet zaradi levkemije.

Če to vzamete v ozir, vam je jasno, zakaj je vsak nastop v sklopu te turneje tako pomemben poljskemu apokaliptičnemu kvartetu. Pred tem so namreč odigrali le par koncertov na Poljskem, kjer je bilo več kot očitno, da so Nergal, Orion, Inferno in Seth več kot lačni odrov. A kljub temu so Behemoth le ljudje in če v takšni druščini prvi med enakimi po skorajda smrtonosni bolezni še zdaleč nima svoje prejšnje moči, se to več kot dovolj tudi opazi. Ampak, ali so Behemoth morda imeli slab nastop? Na to ne gre niti pomisliti. Kljub slabši moči Nergalovega vokala in vidni shujšanosti in utrujenosti dotičnega železnega moža so nas Behemoth v več kot eni uri razveselili z materialom predvsem z zadnjega albuma Evangelion, ki pa je bil obogaten s precej neortodoksnimi zadevami iz bogatega Behemoth repertoarja. Osredotočili so se predvsem na zgodnejše black metal obdobje, tako da niso umanjkale niti pesmi z albumov And The Forests Dream Eternaly ali pa celo Pandemonic Incantations. Pri tem je bend na odlično okrašenem odru dominiral situaciji – nabito polna dvorana je glasnim peklenščkom jedla iz roke in v vsakem tonu se je čutila nepremagljiva volja do premagovanja vseh ovir, kar je Nergal še posebej izpostavil ob pesmih Conquer All in Alas, The Lord Is Upon Me. Dodajte temu še neverjetno epski konec v obliki diabolično poetičnega epa Lucifer in imeli boste dokaz, da je ognjeni demon vstal in da se ne misli ustaviti – nekaj moči pa bo le moral nabrati.

Dogajanje so zaključili ameriške staroste svetovne brutal death metal scene, Cannibal Corpse, ki so tik pred izidom albuma Torture, ki bo prišel na trg za Dan žena. Začenši z morbidno počasnim, a jedrsko eksplozivnim hitom Evisceration Plague so Cannibal Corpse pokazali svojo nepredvidljivo naravo, ki je z izborom tipa počasen komad - hiter komad, pa spet počasen - spet hiter komad orisal sonično dogajanje več kot uro dolgega nastopa. V tej uri smo bili priča le dvema novima pesmima – Demented Aggression in Scourge Of Iron, medtem ko je kvintet ob skorajda premočni zvočni spremljavi predstavil prerez svoje dobrih 20 let trajajoče kariere. Basovske vragolije Alexa Websterja so bile tik ob boku neverjetnim vratnim mišicam brutalniškega Brdavsa Georga Corpsegrinderja Fisherja, a vse skupaj bi bilo vredno zgolj kapljico v vseh pesmih omenjene krvi, če ne bi bilo odličnih kitaristov Pata O'Briena, ki je lani na evropski turneji nastopal celo s Slayer in z njegovim bratom po trzalici, Robom Barettom. Ob ustaljenih I Cum Blood ali Fucked With The Knife ter nujnih Stripped Raped Strangled in Hammer Smashed Face so Cannibalci presenetili še s Covered With Sores, Born in A Casket ter z veliko pesmimi z albuma Kill, igrali pa so celo The Wretched Spawn, kar se res ne dogaja pogosto. A publika, ki iz piscu recenzije neznanega razloga rada razmetava polne kozarce s pivom, ki letijo povsod po dvorani, je bila že vidno utrujena. Kaj češ – Behemoth so huda konkurenca in tudi Cannibal Corpse včasih morajo poklekniti pred svojimi mlajšimi brati.


Komentarji
komentiraj >>