Lamdin, ki je ob boku Alice Russell in Quantica eden bolj izpostavljenih protagonistov brightonske založbe Tru Thoughts, ima za seboj poleg štirih samostojnih albumov tudi zavidljive kilometre odrskih izkušenj. Toda pozor, ne s svojim paradnim projektom Nostalgia 77, ampak z jazzersko različico Nostalgia 77 Octet. No, vsako svojo samostojno plato seveda tudi predstavi pred publiko in tako smo v okviru Cankarjevih torkov skoraj leto dni po izidu albuma The Sleepwalking Society projekt lahko preverili tudi v živo.
Lamdin je nastopil skupaj s petimi britanskimi kolegi. Sam seveda na svojem najmočnejšem inštrumentu, kitari, sobendaši pa so poprijeli za bobne, klaviature, bas, trobento in saksofon oziroma bas klarinet. Na čelu zasedbe smo poslušali mlado nemško pevko Joso Peit, ki je sicer tudi prvi glas skoraj v celoti vokalne plate The Sleepwalking Society.
Repertoar je pričakovano obsegal predvsem zadnji album, na redkih delih so Nostalgia 77 le zašli malo bolj konkretno v preteklost. Začetek koncerta je bil mučno bled in rezerviran, glasbeniki so sicer takoj demonstrirali svoje akademsko jazzersko znanje, zgodaj so prišle tudi razne krajše improvizacije, a izgledalo je kot da tipajo, da se šele ogrevajo. Izbor prvih odigranih komadov ni bil najbolj posrečen, saj so izbrali res najbolj mehke, plavajoče kompozicije in morda je prav to glavni razlog za začetno nekonkretnost presenetljivo konvencionalno jazzerskega benda. Imeli so fino razglašen zvok, ki pa zaradi nežnega igranja in ne preveč posrečenega zvočnega miksa ni povsem segel do poslušalcev. S prihodom pevke Jose Peit se ni kaj dosti spremenilo, glasbeniki pa so se počasi le ogreli. V prvem delu je skupina projekta Nostalgia 77 delovala najbolje pri komadih, ki bi jim sicer težko rekli nabriti, ki pa so imeli konkretnejšo ritem sekcijo. Na teh delih se je tudi zvočna slika bolje usedla in gospodična Peit bolje znašla. Kljub očitnemu obvladaštvu nekaterih glasbenikov, predvsem saksofonista in bobnarja, in domiselnim impro vložkom ter razgibanim aranžmajem pa se začuda med igranjem posameznih komadov ni kaj dosti premaknilo, razvejanost kompozicij ni dosegla večjega učinka. Na delih, ki so bili bolj folkaški kot jazzerski, bolj eterično plavajoči kot ritmično konkretni, se je pokazalo tudi, da Josa Peit, kadar ne poje nekih neposrednejših viž, celo izpade bolje na posnetkih kot v živo. Po drugi strani je nekatere kose, predvsem v drugem delu koncerta, odpela povsem suvereno in polno, z značilno raskavim glasom, ki je bil zaradi davka turneje še nekoliko bolj hripav, kar pa ni pokvarilo ničesar.
Kaj se zgodi, ko glasbeniki projekta Nostalgia 77 malo močneje udarijo po svojih inštrumentih, ko se sprostijo in začnejo dihati kot bend, se je v vsem sijaju pokazalo žal šele pri zadnjih dveh inštrumentalnih komadih nastopa. Tu sta igrivost in hitrejša dinamika s ščepcem “nastopaške” improvizacije zares zafunkcionirali, bobnar je končno zabobnel, dvočlanska pihalna sekcija je maloštevilčnosti navkljub zapihala mogočno, kar je sicer nakazovala, a ne povsem dostavila, čez cel koncert. Najboljše so torej pustili za konec, kar ima seveda več smisla kot če bi bilo obratno. Projekt Nostalgia 77 je dozorel in postal še ena v vrsti zanimivih različic britanskega sodobnega (folk) jazza, ki od mnogih na odru funkcionira veliko bolje. Se pa zaradi britansko jazzerske poze in stila koncerta poraja vprašanje, kaj je danes sploh še ločnica med nastopi Nostalgie 77 in Nostalgia 77 Octeta? Ločnica, ki jo je Lamdin sicer pred približno petimi leti zarisal zelo samozavestno, grobo in bistro ...
* Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>