Novo leto s seboj mnogokrat prinaša novoletne odločitve. Letos je temu podlegla tudi Arteria. Odločila se je, da bo vsak mesec eno od obeh oddaj posvetila določeni temi. Ob kavi je ugotovila, da je prvo od teh treba nameniti perečemo problemu slovenske art scene: pisanju o sodobni umetnosti.
Nad pisanjem o umetnosti se na slovenski art sceni pritožujejo vsi. Kateri so razlogi za takšno neuspešnost, kakšna je zgodovina pisanja, kdo je odgovoren, da so na slovenski sceni le redki dobri kritiki? Na ta vprašanja bo poskušala odgovarjati današnja Arteria ali pa vsaj javno opozoriti na problem.
Kriza kritike pa ni zgolj slovenski fenomen. Vsak dan v svetu izide ogromno število razstavnih katalogov, biltenov ali le press releasov ob razstavah. Tako se popoldanski sprehod po mestnih galerijah nemalokrat konča s polnim naročjem papirja. Poleg tega je na trgu mnogo dragih časopisnih izdaj, polnih bleščečih podob. V Sloveniji bo morda bera brošur manjša in revij je le nekaj, a kljub temu se o umetnosti veliko piše. A kvantiteta še ne pomeni kvalitete.
Arterija je pobrskala po zgodovini in zdi se ji, da je bila kritika včasih v naših prostorih prisotna na drugačen način. Kritiki so imeli mnenja, več je bilo javnih debat ob posameznih delih, slogih ali avtorjih, predvsem pa je bila kritika povezana z slovensko umetnostnozgodovinsko šolo
Slovenska umetnostna zgodovina se je začela z Izidorjem Cankarjem, ki pa mu njegova sistematika stila ni dopustila, da bi bil navdušen nad sodobno umetnostjo. Kljub temu je bil Cankar več kot prisoten v javnosti in je v časopisnem in kritiškem delu jasno izražal svoja mnenja o umetninah starih in sodobnih časov.
Cankarju sicer sočasna umetnost ni bila najbolj blizu, a kljub temu se ni obnašal kakor, da ne obstaja, ampak jo je vključil celo v svoje delo Sistematika stila. V nasprotju z njim, danes, 78 let kasneje, študentom umetnostne zgodovine oddelek ne ponudi vpogleda v umetnost današnjih dni. V 40 strani dolgi skripta uvoda v «Zgodovino umetnostne zgodovine na slovenskem» ni o umetnosti in umetnostni zgodovini po letu 1945 na voljo nič več kot to, da avtor navede dve književni deli. Prvo je «Poteze: Slovensko slikarstvo v 20. stoletju» Milčka Komelja in drugo katalog Zbirke Moderne galerije iz leta 1995. To gotovo nista deli, ki bi študentom lahko ponudili kompetenten pregled razvoja slovenske likovne umetnosti v 20. stoletju, še manj pa povedali karkoli o razvoju likovne teorije ali kritiki.
V istem času kot Izidor Cankar je deloval tudi France Stele. Človek, ki je začrtal temelje raziskovanja srednjega veka v Sloveniji je bil več kot prisoten v pogovorih o sodobni umetnosti in je nekatere njene izbruhe odkrito podpiral....
Slovenska kritika ni bila pripravljena na zgodovinske avantgarde in tako ni storila ničesar, ko so Avgusta Černigoja leta 1925 s policijo sramotno izgnali iz Ljubljane. Konstruktivistična epizoda je bila tako pravično ovrednotena šele leta 1978 s Černigojevo retrospektivo in gotovo je nerazumevanje kritikov delni razlog, da slovenske zgodovinske avantgarde še danes niso našle svojega mesta v slovenskem likovnem prostoru.
Seveda tudi v času, ko je umetnostno zgodovino študiral prof. Tomaž Brejc na univerzi ni bilo mogoče ničesar izvedeti o avantgardi. Kljub temu je bila javnost v šestdesetih letih kar krepko obveščena o sočasni umetnosti. Skupina zgroženih kulturnikov, med njima sta bila Josip Vidmar in Božidar Jakac je tako septembra leta 1968 v Delu nastopila proti skupini OHO in revijama Katalog ter Tribuna. Marka Pogačnika so poslali celo na preglede na psihiatrijo, ki jih je na srečo uspešno prestal. Takih ekstremnih odzivov si umetniška srenja sicer gotovo ne želi, a popolna odsotnost mnenj tudi ni primeren odgovor.
V času šestdesetih let so se začela leta kompetentnih mnenj o moderni umetnosti. Na prizorišče so eden za drugim stopali Braco Rotar, Tomaž Brejc, Jure Mikuž, Andrej Medved in najmlajši Igor Zabel, ki so pisanje o sočasni umetnosti privedli do današnjih časov.
Braco Rotar je začel kariero ustvarjalca v kulturi kot pesnik in nato kot teoretik umetnosti. Oblikoval je kritiko aktualne likovne umetnosti in podporo skupini OHO. V poznih 80-ih letih je izbral teoretski molk. Tomaž Brejc je svoje razmišljanje v bližini umetnosti predstavil v knjigah Temni modernizem in zbirki esejev o postmoderni umetnosti. V osemdesetih letih je spodbudil razpravo o razmerju med modernizmom in postmodernizmom.
Jure Mikuž se v tekstih ukvarja z odnosom med podobo in pogledom. Njegov pristop je nastal iz natančnega akademskega vživljanja. V 2/2 60-ih let se je kot filozof, pesnik in teoretik umetnosti, kasneje pa tudi kot vodja galerije pojavil Andrej Medved. Medved je avtor, ki sodi k robnemu modernističnemu mišljenju o umetnosti oz. avtor, ki izhaja iz posebnega spraševanja o obstajanu, pojavljanju in delovanju.
Pisanje Igorja Zabela je povezano z Moderno galerijo v kateri deluje kot kustos. Njegovo pozicijo določa dvojnost saj na eni strani pripravlja avtorske razstave na drugi pa predstavlja in izgrajuje mednarodno podobo aktualne umetnosti s pozicije specifične slovenske kulture.
Kljub navedenim piscem v naših prostorih primanjkuje kvalitetne kritiške moči. Časopisna kritika je neinventivna in včasih ne razume del, ki stojijo pred njo. Zaradi nujne hitrosti, ki jo zahteva vsakdanje izdajanje časopisa ni poglobljena in se na splošno opira na material, ki ji ga pošljejo razstavljalci. V tednikih in mesečnikih ne obstaja niti ena sama kompetentna kritiška moč.
V letih, ko je Arteria še hodila drgnit klopi na predavanja Oddelka za umetnostno zgodovino, ji tam niso povedali ničesar o kritiki in metodoloških prijemih, ki jih pisec o sodobni umetnosti mora poznati za svoje delo ali celo o sočasni umetnosti. Spet se je odpravila na oddelek in hotela preizprašati profesorje, ki pa zanjo niso imeli posluha, zato se je obrnila na sprejemnike znanja, na študente, ki pa niso zadovoljni s prejetim znanjem na oddelku.
Letos je SCCA Ljubljana splavil tečaj, ki naj bi v svet umetnosti poskušal vrniti dolgo pogrešano kvalitetno kritiko. Seminar iz pisanja naj bi zapolnil vrzel v teoretski in kritiški refleksiji in vzpodbudil pisanje o sodobnih umetniških praksah. Sestavljen je iz 9-mesečne serije delavnic in predavanj pod mentorskim vodstvom Miška Šuvakovića in Igorja Zabela. Mentorsko delo poteka v obliki rednih štirinajstdnevnih srečanj. Enkrat na mesec so delavnice, namenjene pregledu različnih žanrov pisanja in medijskih predstavitev ter praktičnemu preizkušanju v njih.
Kaj pa se z likovno kritiko dogaja v svetu. Spisov o sodobni umetnosti je toliko, da se tudi najbolj zagrizeni bralec ne zmore pregristi čez vse, celo ne čez vsa važnejša dela. A kdo je tisti, ki mu je sploh potrebna umetnostna kritika. Poznavalci le redkeje natančno prebirajo kataloge, razen tistih debelih, skoraj monografij, ki jih lahko zaradi velikih stroškov izdajajo zgolj inštitucije kakršna je npr. Pri nas Moderna galerija. Je funkcija kritiškega pisanja o umetnosti torej to, da v galerije privabi obiskovalce ali celo kupce? O obstoju umetniškega trga v Sloveniji, bo verjetno težko govoriti, gledalce pa v galerijo verjetno raje privabi všečen in bogat katalog, ne pa natančno branje teksta, ki je v njem.
Kritike je danes mnogo več kot v kateremkoli obdobju v zgodovini, a danes je ta skoraj popolnoma ignorirana. Ne vemo kdo jo zares bere s svinčnikom v roki. Zaradi tega se tudi nihče ne pritožuje nad copy-paste članki, ki se pojavljajo v slovenskem časopisju in so mnogokrat direktni prepisi spremnega teksta kataloga ali poročila za medije. Napravite poizkus in ob določeni razstavi primerjajte strani Sta, teleteksta, napovedi v dnevnem časopisju in strani na internetu, pa vam bo jasno o čem govorim.
Ameriški umetnostni zgodovinar James Elkins je napisal nadvse poučno knjižico z naslovom What Happened to Art Criticism, ki jo za borih dva tisočaka lahko dobite v trajno last v ljubljanskem Konzorciju. V njej o sodobnem pisanju o likovni umetnosti govori kot o hidri s sedmimi glavami: Prva teh glav je tekst za razstavni katalog, ki ga naroči galerija. Ta je po svoji naravi navadno nekritičen in raje poln pohvalnih besed o razstavljujočem umetniku. Sledi akademska razprava, ki vključuje mnogo obskurnih filozofskih in kulturnih referenc nekako od Bakhtina do Wittgensteina. Potem kulturna kritika, ki združuje umetnost in popularne podobe in v kateri likovna umetnost postane le sestavina bogate čorbe. Četrto hidrino glavo Elkins poimenuje konzervativna pridiga, ki se ukvarja s tem, kakšna bi po avtorjevem mnenju morala biti umetnost. Peti je filozofski esej v katerem avtor prikaže pripadnost ali odstopanje umetnosti od izbranih filozofskih kontekstov. Sledi opisna kritika, ki se je v raziskavi Kolumbijske univerze izkazala za najpopularnejšo od vseh zvrsti kritike. Navadno je entuziastična, a ne sodi in gledalca v domišljiji popelje na razstavo. Sedma in zadnja hidrina glava je poetična kritika v kateri je samo pisanje tisto, ki je pomembno.
James Elkins seveda v razpravi ne ponudi natančnega odgovora na vprašanje kakšna naj bo dobra likovna kritika, nastavi pa nekaj smernic:
Kritika se mora naslanjati na teorije, ki v času pisanja lebdijo v ozračju. Če pisec kritik ne obnavlja svojega intelektualnega kapitala, če ne uporablja dosežkov kolektivnega napora razmišljanja, bo le stežka spisal kvaliteten in relevanten tekst. To je gotovo tudi eden od problemov slovenske umetnostne šole, ki proizvaja bodoče umetnostne zgodovinarje na teoretičnih temeljih izpetih v prvi polovici 20. stoletja.
Elkins predlaga in Arterija navdušeno prikimava, naj umetnostni kritik jasno izraža svoja mnenja, saj se le tako lahko vzpostavi kreativen dialog. Problematično je, če kritik uporablja pluralizem sodobnega sveta umetnosti kot licenco, ki mu dovoljuje, da se ne ukvarja z globljimi vprašanji.
Umetnostna kritika je najboljša kadar je ambiciozna, kar pomeni, da kritik predloženo delo primerja s preteklimi umetniškimi stvaritvami in svoje sodbe primerja s tistimi, ki so jih izrekli avtorji pred njim. Umetnostni kritiki morajo poznati ključno literaturo in premisliti glavne teorije moderne in postmoderne umetnosti od Adorna do Jamesona.
Umetnostna kritika se ne sme zadovoljiti z golim opisom, saj se pri tem razgubi v oceanu nerazločljivega pisanja o kulturi. Kritik mora o delu soditi a hkrati se mora prevprašati zakaj je tako presodil. Cilj umetnostne kritike je, da postane tako dobra, da umetnostna zgodovina ne bo več mogla prezreti njenega obstoja. Prav kakor bi morali tudi umetnostni zgodovinarji upoštevati sodobno kritiko, ki bi imela znanje o delih, bi bilo lepo, če bi se misli umetnostnih zgodovinarjev o sodobnem umetniškem ustvarjanju pojavljale tudi v časopisni kritiki, ne pa da se zdi, da gre za dva ločena pola pogledov na umetnost, ki eden z drugim nimata povezav.
Toliko je imela na to temo zaenkrat povedati Arterija. Na spletni strani radia študent www.radiostudent.si pričakujemo vaše komentarje. Za naslednjih štirinajst dni se Arterija poslavlja upajoč, da vas je spodbudila k razmišljanju in da boste brali in pisali in o pisanju razmišljali še več. Oddajo pripravljamo Mara, Martina in Petja.
Komentarji
komentiraj >>