Četrti dolgometražec v Londonu bazirane iranske posebnice Leile Arab, podobno kot njegovi trije predhodniki, ponuja zelo nenavadno glasbeno avanturo. Verjetno gre sicer za Leilino doslej najbolj glasbeno konvencionalno usmerjeno ploščo, toda tistim, ki poznajo njeno preteklo delo, je verjetno jasno, da Londončanka brez nepričakovanih zasukov preprosto ne zna ali pa noče ustvarjati. In prav tu se skriva težava albuma 'U & I'. Za bolj konvencionalno publiko bodo Leilina maličenja sicer spodobno zasnovanih pop-elektronskih komadov bržkone prezahteven zalogaj. Na drugi strani pa se bo ekscentričnosti vajena publika verjetno spotaknila prav na – v narekovajih rečeno – sredinskosti novih skladb. Album kot celota je preprosto preveč čuden za konvencionalneže in premalo drzen za ekscentrike. To pa ne pomeni, da na njem ni posameznih skladb, ki so pisane na posluh obojih. Toda obenem je res, da bodo oboji najbrž raje posegli po ploščah, ki se s sorodnimi izrazi ukvarjajo bolj osredotočeno. Na tem mestu se zato upravičeno lahko vprašamo, komu je plošča 'U & I' pravzaprav namenjena?
Očiten odgovor bi lahko bil, da je plošča namenjena predvsem poslušalcu, ki ceni izrazit avtorski pečat in brezkompromisnost, s tema pa se je Leila srečala že v samih začetkih svoje glasbene kariere. V zgodnjih devetdesetih je namreč sodelovala z Bjork, v času, ko je ta ustvarila svoj čislani prvenec 'Debut', ki je v muzikah iz tistega časa pustil neizbrisen pečat. V letu 1998 se je s svojim solističnim prvencem 'Like Weather' znašla še v bolj ekscentrični družbi. Album so ji namreč objavili pri Aphex Twinovi založbi Rephlex, kjer je – čeprav v družbi podobnih posebnežev – njen izraz močno izstopal. Znašla se je nekje med obronki zvedavega IDM-a in čislanimi bristolskimi downtempo muzikami. Spogledovanje z downtempom jo je z naslednjo ploščo pripeljalo pod okrilje še ene cenjene založbe XL Recordings, osem let pozneje pa se je s svojim tretjim albumom 'Blood, Looms & Blooms' znašla še pod okriljem neodvisne velikanke Warp. Tam ostaja tudi z novo ploščo 'U & I'. Resda nekje v povsem svojem svetu, toda Warp je pač vselej priložnost dajal ustvarjalcem z izrazitim avtorskim pečatom. Pri tem se je resda trudil glasbo svojih varovancev približati čim širši publiki, toda v primeru Leile bo njena glasba vendarle bržkone še vedno pisana le na posluh najbolj neobremenjenih poslušalcev. Morda predvsem tistih, ki njen sedaj že štirinajst let star prvenec še vedno štejejo za enega najzanimivejših albumov v polju avanturistične elektronske glasbe.
Z albumom 'U & I' Leila ostaja zvesta svojim kameleonskim načelom. Podobno, kot se je od svojih preteklih avantur oddaljila z vsako naslednjo ploščo, stori tudi z novo. Zdi se, da se vsakič opre na drugačna glasbena izročila, ki jih skozi svoje prepoznavno redefiniranje nato postavi v nek povsem sebi lasten kontekst. Toda, če je v preteklosti v danem trenutku izbirala tako rekoč najbolj aktualna izročila, s ploščo 'U & I' skozi prizmo aktualnosti nekoliko zamuja. Za izhodiščno premiso si je tokrat namreč izbrala sintpop oziroma electropop, ki sta klubsko dogajanje in deloma sredinske glasbene smernice nazadnje krojila pred kakšnimi tremi leti. Stopi na teren, v katerem je precej stopinj pustil že dvojec The Knife. Še več, pri novem albumu je obsežno sodelovala z Mount Simsom, ki se ga najbolj spomnimo prav po sodelovanju s priljubljenim švedskim dvojcem. Spet v drugih skladbah bodisi stopi na sled digitalne distorzije elektronskega punkerja Aleca Empireja ali pa v izraz njenih IDM-erskih somišljenikov iz devetdesetih. Če je bilo v preteklosti Leilino najmočnejše orožje maličenje prepoznavnih, čislanih obelektronskih izrazov, se zdi, da se najsvetlejši trenutki na njeni novi plošči skrivajo v tistih bolj konvencionalno zasnovanih skladbah. Vendar pa v tem početju žal ne dosega tistih najvišjih sorodnih standardov. Skladbe od poslušalca resda terjajo precej privajanja, zato nekatere domislice svoj pravi karakter pokažejo šele skozi čas. Kljub temu pa je na plošči 'U & I' premalo tistih trenutkov, ob katerih bi se vprašali, ali se nemara v ozadju ne skriva kakšen prikrit, leilovsko genialen, subverzivni načrt, s katerim se je glasbenica v preteklosti tako zelo priljubila tistim bolj avanturističnim poslušalcem.
* Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>