V okviru Maribora – Evropske prestolnice kulture in njenega projekta Severni sij, ki s svetlobnimi napisi zaznamuje prepletanje mesta Maribor in njegovega najprepoznavnejšega literata, Draga Jančarja, je bil ponatisnjen tudi Jančarjev istoimenski roman. Prvič izdan leta 1984, velja za enega Jančarjevih najboljših romanov, vsekakor je eden največ prevajanih. Tako kot avtorjeva zadnja dva romana, Drevo brez imena in To noč sem jo videl, je novi Severni sij izšel pri založbi Modrijan.
Severni sij je vedno znova vreden bralskega časa in entuziazma zaradi svojih literarnih odlik, tokrat pa je javno pozornost iniciiral njegov topos. Kraj dogajanja, mesto samo in njegova bit so paradigma za razvoj dogodkov, razvoj protagonista, pa tudi naracije same. Maribor iz prizorišča dogajanja, mesta v romanu, preide v roman o mestu, kjer roman stopi v mesto in kjer postane mesto kumulativna tvorba romana. Jančar s svojim pisanjem in s svojim odnosom do mesta - premalo bi bilo reči s svojim poznavanjem mesta – ustvari sinergijo, ki kulminira v fenomenološkem. Naravni pojav zato lahko deluje kot božja mašinerija in usodnost se zdi premogočna.
Ampak zgodba od začetka: prvega januarja 1938 spoznamo Josefa Erdmana. Silverstrovo je preživel na vlaku na poti v Maribor, Marburg, kot mu pravijo v romanu skladno z duhom časa in identiteto protagonista. Mudilo se mu je na srečanje s poslovnim partnerjem in Erdman sam je iniciiral srečanje v tem kraju. Tu je preživel otroška leta, ki se jih spominja le v vizualnih prebliskih in občutkih – vidi kroglo v cerkvi in čuti toplo žensko naročje. Kar naj bi bil skratka le prehodni obisk, le poslovna strategija in vzporedno priložnostno iskanje zgodnje identitete, o kateri je slišal iz pripovedovanja staršev, se je zavleklo v nič manj kot v njegovo usodnost.
Poslovnega partnerja seveda ne dočaka. Nastanjen v hotelu spozna nove ljudi, tujce in domačine, se po naključju znajde v mestni visoki družbi in začne romanco z ženo novega znanca. Pomembno je, da na razvoj vseh teh dogodkov sam niti nima vpliva, da je s strani v stran bolj pasiven, submisiven, zbegan, kot bi svojo voljo, zavest in odločnost pustil v odločitvi za to mesto in pri dejanskem sestopu z vlaka v Mariboru. Zato pa s strani v stran več odločnosti in vpliva pridobiva mesto: njegov ritem in videz s stavbami z odpadim ometom, življenje prebivalcev v hišah, ki jih načenja plesen in v katerih se sliši jetični kašelj, zanimanje elite za vse okultno, nadsvetno in posebno so vljudna opozorila na deviantni duh, ki ga je čutiti v zraku, opozorila na strah pred sedanjostjo, opozorila na nemoč in resignacijo.
Erdmana spremljamo do velike noči istega leta in čedalje slabše mu gre. Ponovno gre na vlak, tokrat duševno povsem zlomljen. Zaradi pomanjkanja denarja se je moral preseliti iz hotela, skupaj z življenjskim prostorom Mariborčanov pa ga je doletelo tudi njihovo životarjenje, izbirna mentalna omejenost in alkohol. Išče cerkev iz svoje mladosti in kar je bilo na začetku pripovedi želja prostočasno ukvarjanje z družinsko zgodovino in usklajevanje osebnih prvih spominov, je postalo potreba vedeti, identitetna nuja in celo eksistencialna obsesija. Cerkev, krogla, naročje. Konča v psihiatrični ustanovi, razžaljen, razčlovečen, kastriran.
Roman je pisan večinoma v prvi osebi, neposredno torej lahko spremljamo Erdmana in njegovo beganje, stagniranje in končno dekliniranje. Draž pripovedovanja budijo pripovedovalski vložki in pripovedovalni prenosi, ki jih je Jančar izmojstrene nazadnje prikazal na primeru v romanu To noč sem jo videl. Tretjeosebni dodatki torej pojasnjujejo splošno stanje v mestu, dvakrat prvoosebno intervenira druga oseba, nekajkrat pa se celo oglasi avtor sam, ki s pojasnili o zgodovini, statistiki in globljem kulturnem srednjeevropskem kontekstu v roman umesti realije. Nič subtilnega ni na tem avtorskem vpadu, grobo odkrito to stori Jančar in z izvrstnim literarnim učinkom razloži na primer preimenovanja ulic v Mariboru ali pa antisemitične in evgenične tendence tedanjega časa.
25. januarja 1938 je nebo nad Mariborom zaznamoval silni nebesni pojav, severni sij. Ljudje so se ga zbali, prepoznali so ga sprva kot strašni požar, navdal pa jih je tudi po pomiritvi prve panike z nečim grozečim, temačnim, svarilnim. Časi so bili negotovi, protagonist romana, Erdman, je bil negotov in glavni junak romana, Maribor, je bil negotov. Vendar ta naslovna negotovost, sij, ki je dejansko razburil tedanje srednjeevropske množice, ni spodbudil nastanka romana. Jančar pravi, da je zamisel dobil, ko je v arhivih naletel na vest o nemotiviranem, brutalnem umoru, mariborskem umoru ... Tistem, ki je Erdmanu v romanu vzel ljubico.
Erdman v Mariboru, Jančar v Mariboru in polarni sij v Mariboru torej to leto botrujejo kulturi v Mariboru. Ne glede na uspešnost programa se malokatera prestolnica kulture lahko pohvali s takšnim botrstvom. Mariboru vse najboljše v prihodnjem letu, v stilu molja predvsem v literarnem smislu, moljevcem pa v priporočilo ponovno prebiranje Jančarja.
Roman je brala Andreja.
Komentarji
komentiraj >>