Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Improvizirana knjiga o improvizaciji v gledališču (Randy Dixon - Biti prisoten) (824 bralcev)
Torek, 28. 2. 2012
Sonja Zlobko



Z vedenjem, da je v življenju velikokrat tako, trdim, da ima lahko improvizacija povsem negativen prizvok. Dojeta je kot neznanje na določenem področju - omogoča nam instantno in nepoglobljeno rešitev. A Dixon improvizacijo zagovarja drugače. Ravno spontanost je tista, ki tako v življenju kot gledališču doprinese k iskrenosti in avtentičnosti situacije. Na prvo žogo je že mogoče tako, a nekaj pavšalnega je v deželi Dixonove improvizacije. Torej, kaj?

V gledališki improvizaciji sta potrebna zavedanje in konstantno iskanje prezence performerja, v recenzirani knjigi pa avtor to 'razsvetljenost' išče v košu očitnih reakcij na dane povode. Samo po sebi to sicer ne bi bilo povsem napačno, lahko je tudi tako, a poznavanje improvizacije v gledaliških praksah služi kot zaveden proces ustvarjanja novega materiala, torej je ta enačena s kreativnostjo, ki pa v Dixonovi knjigi deluje kot kletev. Ustvarjanje je tisto, ki omadežuje prizor, saj naj bi proces razmišljanja zabil, uničil sprejemljivo očitno naracijo zgodbe.

Če povzamem, Dixon razume improvizacijo kot poplačan cilj spontanega delovanja na odru impro gledališča in ne kot premišljen proces kreativnega nakopičenja materiala, performativnih možnosti. In če slednje vzamemo pod drobnogled, se zaznana pavšalnost kristalizira. Implicitno se Dixonovo pojasnjevanje improvizacije ne more razumeti drugače kot učvrščevanje stereotipov. Spontane reakcije se v neki točki morajo začeti ponavljati v elementih, forma postane predvidljiva, predvsem pa v zraku obvisi vpršanje prisotnosti, ki jo Dixon velepotezno vključi že v naslov.

Dixonova prisotnost ni prisotnost, kot so jo z odtenki različnosti opevali Artaud, Grotowski, Barba in še mnogi, pač pa v primeru spontanosti očitno obstaja kar sama po sebi. Avtor prisotnosti nikakor ne pojasni zadovoljivo ali, bolje rečeno, se mu preprosto zdi, da je ta skrita v spontanosti. Saj, kot bi za trenutne potrebe z ironično stanco parfrazirali teatrologa Pavisa, prisotni smo bolj ali manj tudi v življenju, potemtakem se zdi, v primeru spontanih, življensko vsakdanjih reakcij, to neizbežno tudi na odru.

Ni odveč poudariti, da je Dixon opravil magisterij iz mitoloških študij, s poudarkom na Jungovi globinski psihologiji, kot je omenjeno na platnicah knjige. Princip mitskega razvoja zgodb v improvizacijskem gledališču in na to navezano znanje avtorja sta zažrta tudi v knjigi, a redkokdaj neposredno izražena z referenco.

Dixon dojemanje zgodb preko folklornih obrazcev vidi kot nekaj primordialnega, torej spontanega, avtentičnega, kar naj bi podrlo četrto steno gledališča in ponudilo 'živi nastop' performerjev. Za osnovno izhodišče pripovedovanja zgodb vzame Campbellov obrazec poti junaka. Omenjeni ameriški folklorist se je v delih posredno navezoval ravno na Dixonovega omiljenega avtorja - Junga. Kot protipol mitskim formam v improvizacijskem gledališču postavi mimetičnost dramskega gledališča, ki naj bi variabilnosti pripovedne domišljije kot ključen element mitskega povsem zapostavilo in se obrnilo na psihologijo karakterjev.

A v današnjem času, ko so scenske uprizoritve že davno presegle goli mimezis in vstopile v polje performativnega z različnimi postopki ter ravno s tem neposredno posnemanje povsem razbile, je Dixonova trditev ovrgljiva. Od šestdesetih let naprej se v 'dramskem gledališču' intenzivno preizprašuje ravno povratnost relacije med občinstvom in dogajanjem na odru, improvizacija pa je postala eden izmed kreativnih postopkov uprizoritev. Četudi se interakcije v dramskem gledališču nikoli tako neposredno ne kažejo kot v improvizacijskem, sama ne vidim razloga, da bi bile zato manj učinkovite. Torej Dixon s svojimi opazkami o spontanosti, izvirajoči iz avtentičnega vsakdana, ki bi razširila 'živi nastop' na gledalca, milo rečeno zamuja pol stoletja.

Knjiga umetniškega vodje skupine Unexpected production ne ponuja nobenega presežka, ki bi kritično pojasnjevanje pomembnosti impro gleadlišča v relaciji do 'preživetega' dramskega zadovoljivo utemeljilo. Bolje, se zdi, da sami odromamo na impro performans in najdemo zase potrebne intrige.

Za kreativnost v zalivu spontanosti je navijala Sonja Zlobko.


Komentarji
komentiraj >>