V nasprotju s teritorialnim principom držav, ki temelji na nadzoru ozemlja znotraj imaginarnih, a nasilno realiziranih mej, tvorijo mesta z medsebojnimi povezavami povsem drugačen – topološki – prostor. Ta prostor ne pozna mej in ne pozna teritorijev, ampak le horizontalne mreže, sestavljene iz točk in linij med njimi. Razdalje tukaj niso odvisne od geografskih dolžin, ampak so strukturne narave in se merijo s številom mest, ki jih moramo nujno obiskati na poti do cilja: več kot jih je, večja je razdalja.
V tem smislu so platforme in direktne linije telekomunikacijske tehnologije nadomestile morja in reke: kar je bilo včasih morje, je danes Facebook, in kar je bila reka, telefonski klic. No, ne povsem. Dokler ne bomo skenirali in printali gmot materiala, reke in morja ostajajo fascinatna in geografska romantika mogoča. Zato se tukaj v Novem Sadu še vedno počutimo izjemno blizu starim avstro-ogrskim mestom; prisežem, ob pogledu navzgor po toku Donave se na horizontu svetlikajo Budimpešta, Bratislava in Dunaj.
Ta dva principa, državni teritorialni in mestni mrežni, sta očitno v protislovju, meje lomijo in onemogočajo linije, linije pa spodkopavajo meje. A vseeno bi bilo napačno skleniti, da so linije nujno dobre in teritoriji nujno slabi. Če teritoriji ločujejo eno od drugega, pripisujejo imaginarno konsistenco obema identitetama, tisti na tej in na drugi strani meje, ter privilegirajo vse, kar je 'na naši strani', pa so postopki in režimi izključevanja iz topoloških mrež mnogo bolj sofisticirani in težko zaznavni, a zato nič manj kruti.
Gre za to, da linije obstajajo samo v formi neskončnih hitrosti in se v topološki prostor vstopa samo preko točk, ki pa lahko postavljajo poljubne kriterije dostopa. Zakaj poljubne? Medtem ko ima v primeru teritorijev Drugi svoje mesto na nasprotni strani meje in mu je s tem, četudi na podlagi imaginarne identitete, priznan njegov obstoj ter tako dano vsaj osnovno izhodišče za pogajanja, pa v strukturnih mrežah Drugega sploh ni. Vrata se odpirajo samo tistim, ki poznajo prave kode, te pa se delijo znotraj strukture same, in izločeni ne samo da nimajo dostopa, ampak svoje težave tudi nikjer ne morejo izraziti in tako nimajo predpogojev za pogajanja in vpliv na kriterije dostopa.
Spoštovane poslušalke in poslušalci, če se je slučajno kdo med tekstom izgubil ali se mu ta govor zdi preveč abstrakten, se opravičujem, obenem pa opozarjam, da je izgubljeni tako na lastni koži občutil strukturno nasilje, ki ga doživljajo izločeni iz topološkega prostora. Kode so namreč simbolne narave in nastopajo v obliki jezika, gest ali podob, ki omogočajo ali preprečujejo dostop do določene informacije oziroma prostora.
Predstavljajmo si, na primer, da bi vsi na Radiu Študent govorili samo na tak abstrakten način, da bi torej ta govor bil kriterij za vstop v socialno strukturo radia. Če bi se ekipi želel pridružiti nekdo, ki govori neki drug jezik, mu verjetno ne bi posvetili niti najmanjše pozornosti, ker bi se nam, 'posvečenim govorcem', zdel popoln bedak. Lahko pa se z manipulacijami znakovnih orodij doseže tudi izključitev nekega dela strukture. Takšna želja po izključitvi mesta iz simbolnega reda je razvidna tudi v sicer banalnem dejstvu, da na lokalni cesti, ki pelje od Novega Sada do 'avtoputa' Beograd–Zagreb, ni oznake za odcep proti Zagrebu.
Kaj imajo torej mesta, kot sta Novi Sad in Ljubljana, z mesti v strukturi? Po eni strani jih v makrostrukturi globalne izmenjave zasedajo, po drugi strani pa so sama mesta strukturirana in skozi svoje mikrostrukture nudijo ali branijo dostop do globalnih tokov. Organizacija topološkega prostora je namreč do sedaj vedno temeljila na geografskih pozicijah in materialni infrastrukturi, na primer na plodovitih tleh, križišču trgovskih poti, dostopu do javnih dobrin itd.
Danes pa smo priče vse večji razliki med geografskim prostorom in prostorom strukture, ki jo omogočajo transportne in telekomunikacijske tehnologije. To samo po sebi ni problem, saj nosi v sebi potencial večje svobode, decentralizacije in dehierarhizacije družbe. Postaja pa problem, ko je materialna produkcija v celoti koncentrirana na eni, produkti pa na drugi strani, ko torej realna vrednost teče samo v eno smer. To je situacija t. i. finančnega kapitalizma, katerega vzporeden proces je praznjenje mestnih jeder bivših industrijskih mest, ki je tako značilno za ZDA od sedemdestih let naprej. Nižji sloji prebivalstva, v ZDA povsem naključno večinoma temnopolti, so tako ostali getoizirani v svojih soseskah brez vseh javnih dobrin, z izjemo konstantnega policijskega nadzora in terorja.
Resnično strukturno nasilje pa se dogaja danes z gentrifikacijo, torej v postopkih čiščenja in urejanja teh neuglednih sosesk, njihove kreativne transformacije v potrošniške oaze, brez najmanjšega ozira na njihove že tako deprivilegirane prebivalce. Ti nimajo nobene besede, ne samo zato, ker bi bili utišani, ampak tudi zato, ker so zaradi dolgotrajne bede njihovih ponižanih skupnosti propadle vse socialne vezi ter kolektivna solidarnost in so tako izgubili vse simbolne vire in sredstva upora.
Gentrifikacija je uničevanje javnega prostora, javni prostor pa je ena in edina možna točka artikulacije topološkega in geografskega, simbolnega in realnega, različnih jezikov in pomenov. Seveda pa javni prostor ni le prazen prostor brez privatnega lastnika, ampak za svoje delovanje nujno potrebuje določeno infrastrukturo. Ta mora biti podlaga formalnejših odnosov od intimnih, pa vendar ne formalnih v pravnem smislu, ampak formalnih toliko, da se nihče ne vtika v intimnost drugega in da je mogoče sodelovanje. Gre seveda za lokalne ekonomije, produkcije in distribucije, kot so tržnice: prostori, kjer se sicer res kupuje in prodaja, ampak so primarno prostori socializacije in ne potrošnje, v nasprotju z nakupovalnimi centri. Pogoj je razpršenost malih ekonomij in logik po celi površini mesta: jezikovne mreže, ki se stkejo s hojo od pekarne k mesariji in od frizerja k cvetličarki. Šele temu lahko rečemo urbano.
Če ne zaradi drugega, pa so razdrobljene ekonomije fajn, ker lahko zvečer v neposredni bližini svojega stanovanja kupiš sirov burek in se ustaviš še v kafani, kjer je malo pivo dražje od velikega in kjer dva 'sviraća' ob spremljavi violine in kitare glasno prepevata 'tužne balkanske pesme'. Po popitem pivu se zahvališ za koncert, zatakneš v tulec zvitih sto dinarjev za strune violine in greš čez cesto domov spat.
Pa lep pozdrav iz Novega Sada, Izidor B.
Komentarji
komentiraj >>