Priznam, da sem do včerajšnjega koncerta gojil neki sumničav odnos, ki se je le še krepil s približevanjem datuma. Razlog je preprost. Belgijska zasedba dEUS je pač eden od bendov moje mladosti. In moja mladost ni ravno od včeraj, je nekako predvčerajšnja. In spomini na predvčerajšnje so ponavadi spomini na tisto, kar se nam zdi boljše kot tisto včeraj in tisto danes. Nevarnost videti katero od teh „zgodovinskih“ zadev je kajpada v tem, da zna biti preteklost v sedanjosti manj zveneča in doneča, kot jo nosimo v spominu. Še posebej ta nevarnost obstaja pri bendih, ki se nekako vračajo na sceno, potem ko jih leta in leta sploh nismo posebej opazili, nemara niti zares pogrešali. Prepogosto gre namreč pri teh oživljanjih predvsem za reciklažo že slišanega ali pa za nekaj povsem drugega, kar je z izvirnikom povezano le še preko imena.
Uspeh zasedbe dEUS je v veliki meri povezan z močjo glasbene televizije MTV v devetdesetih in tršim glasbenim „mainstream“ okusom, ki je prežemal vsaj prvo polovico 90. let prejšnjega stoletja. Fenomen dEUS je pri tem kar nekoliko svojevrsten, saj gre za zasedbo, ki je množično pozornost pritegnila praktično zgolj z enim komadom – to je s progresivnim post-grungeovskim zvarkom Suds & Soda, ki je pravi šolski primer vsega tistega, kar je bilo tedaj uspešno. Zasičen in distorziran zvok, trda ritmika, ki jo mehča „odeštekano“ cviljenje violine in vokal Toma Barmana, ki prehaja preko ritmičnega recitiranja, zasanjanega refrena in distorziranega šusa. Recept za uspeh! Mimogrede, poslušalci radia Studio Brussels so prav pred kratkim izglasovali to skladbo za najboljšo belgijsko pesem vseh časov. Skladba je sicer bila nosilna skladba diskografskega prvenca Worst Case Scenario, ki je luč sveta ugledal davnega leta 1994. In prav neverjetno se mi zdi, koliko ljudi poznam, ki so to „sprešanko“ kupili, tako da bi si jo - ne da bi zares opravil kakšno resno raziskavo - upal uvrstiti med klasike, ki krasijo police ljubiteljev glasbe 90-ih.
Posebnost omenjenega albuma je bila gotovo v tem, da omenjeni hit nima veliko skupnega s preostankom plošče, saj je stil preostalih skladb mnogo bolj … hm, kako bi dejali … belgijski – raznovrsten, nekoliko kaotičen, dejal bi multižanrski … zasanjan, razmišljujoč … skratka odštekan. In podobno velja tudi za drugi dve plošči, ki jih je kolektivu uspelo spraviti skupaj v devetdesetih, ob čemer velja poudariti, da prav nobena skladba ni več zaslovela tako kot Suds & Soda, pa vendarle je dEUS postal tako rekoč kulten belgijski izdelek, ki je v tistem času prodal več kot 750.000 plošč.
V začetku 21. stoletju je zasedba tako rekoč izginila iz obličja glasbenega univerzuma in razen nekaj osamelih koncertov o dEUS ni bilo ne duha ne sluha. Zdelo se je, da so povedali, kar so imeli povedati, oziroma odigrali, kar so imeli odigrati, in glede na učinek njihovega dela v tem ni bilo niti nič slabega. Pa se zgodi leto 2004, ko se tako rekoč iz naftalina dvigne prenovljena zasedba, ki leta 2005 izda povsem nov album Pocket Revolution. dEUS se reinkarnirajo v novi preobleki, predvsem pa novi zasedbi, saj od ustanovnih članov v igri ostajata le pevec Tom Barman in violinist/klaviaturist Klaas Janzoons, trije člani pa so novi. V isti zasedbi tako preživijo osem let, izdajo tri plošče in v imenu promocije zadnje, naslovljene Keep You Close, so nas včeraj končno obiskali tudi v Sloveniji.
Treba je poudariti, da te tri plošče nikakor niso dosegle podobne odmevnosti kot prve tri, kaj šele prva. Časi so pač drugi, predvsem pa je drugačen način konzumiranja in distribucije glasbe, poleg tega pa dEUS niso ponudili nič presenetljivo revolucionarnega. Sicer še vedno sledijo svoji že skoraj pregovorni raznovrstnosti in preigravanju z žanri, so pa tudi opazno „mehkejši“ in manj „dekonstruktivni“, kot so bili v prejšnji različici. In sodeč po včerajšnji klienteli in številu gub na naših očeh, bi si upal trditi, da dEUS tudi danes v Sloveniji opazijo predvsem stari ljubitelji, ki nemara niti ne poznajo dobro tega novodobnega dEUS-a. Odziv na njihovo igranje me je o tem še bolj prepričal, saj ni bilo čutiti, da bi publika pokala od poznavanja repertoarja zasedbe. Ta se je namreč držala novejšega materiala in tako rekoč ni ponudila nobenega od starih hitov, pa čeprav lista skladb, ki jo je uspela poslikati naša vodja izvedbe programa in si jo lahko ogledate na naši spletni strani, navaja vsaj štiri stare hite, ki naj bi jih servirali ljubljanskemu občinstvu. Tako pa smo v „bisu“ dobili praktično le hit Suds & Soda, ki ga na dotičnem seznamu sploh ni.
Kakorkoli že, dEUS so zasedba neverjetno izkušenih glasbenikov z neverjetno uigranostjo in neverjetno odrsko izvedbo. Zvok je bogat in poln, vse je na svojem mestu, pa čeprav je čutiti, da ga „filajo“ tudi nekoliko umetno, vsaj sodeč po „nevidnih“ back vokalih deloma tudi s pomočjo matric, vsekakor pa s pomočjo veščih tehnikov. Tako nikakor ni mogoče reči, da repertoar, sestavljen predvsem iz skladb zadnjega albuma in treh skladb s predhodnih dveh, ni bil zaigran v najboljši maniri, kakršno zmorejo le veliki bendi.
K temu dodajmo še čudovito svetlobo, ki je bila včeraj drugačna od tistega, kar ponavadi dobimo v Katedrali Kina Šiška, saj je bila inteligentno zasnovana in je temeljila predvsem na močni svetlobi projektorja. Ta je služil tako barvanju kot tudi oblikovanju scene, ostale luči pa so zgolj poudarjale ambient in ustvarjale krasne kontraste, pa čeprav so skoraj vse „rešitve“ temeljile na eni barvi hkrati. Lahko bi dejali, da smo sanjajoče plavali po spektru, začenši z oranžno, preko zelene pa do vijolične z veliko bele svetlobe. Skratka – zelo kul.
Vseeno pa ostaja priokus, da do neke eksplozije čustev ni prišlo, saj je ves čas v zraku visela neka odtujenost benda do publike in obratno. Ali pa se mi je samo tako zdelo? Aplavz pred prvim „bisom“ bi temu lahko še nekoliko oporekal, a so dEUS ta bis zelo hitro zaključili in potem očitno ni bilo več energije ne s strani benda ne s strani publike, da bi še nadaljevali s kakšnim drugim primerkom iz bogate zapuščine Belgijcev. Tako smo ostali prikrajšani vsaj za delno podoživljanje mladosti oziroma podoživljanje zasedbe dEUS iz devetdesetih, zasedbe, ki to, kar smo gledali, gotovo ni bila. Gledali smo dEUS, bend, ki je svoj prvenec izdal leta 2005 in ki še vedno deluje in s tistim bendom iz leta 1994 nima kaj dosti skupnega, razen pač imena in nostalgije, ki jo ta zbudi. In to je to!
Omenimo še predskupino oziroma bolje rečeno „predduet“, imenovan Little Trouble Kids, ki prav tako prihaja iz Belgije. Omenimo, ker ni kaj reči … ehm … belgijsko … a veliko bolj nizozemsko, flamsko, če hočete, kar v mojem besednjaku pomeni nekako zmedeno, težko razumljivo, konfuzno in z mojega stališča dokaj neprimerno za ogrevanje zasedbe tipa dEUS.
Tako smo preživeli še en „povratek“ imena naše mladosti in kot že prej se tudi tokrat nisem znebil občutka, da je letalski promet preveč varen. Če bi letala namreč večkrat padala dol, bi nemara tudi dEUS bili večne legende in poidoljena ideja popolnega zvoka. Tako pa sem se le počutil premladega, da poslušam tako star bend. A to je seveda le moje mnenje in doživljanje …
* Arnold Marko
Komentarji
komentiraj >> Re: dEUS & LITTLE TROUBLE KIDS, Kino Šiška, 1. 3. 2012
Katja [05/03/2012]
Odigrali so 5 komadov s plošč pred letom 2005 (Suds&Soda, Theme from Turnpike, Little Arithmetics, Instant Street, Magdalena), kar se meni zdi ok razmerje. Najbrž je nerealno pričakovati, da bi preigravali večinoma stari material, saj je od njihovega t.i. prvega obdobja minilo že veliko časa, vmes je nastalo dosti novega materiala s precej predrugačeno postavo benda.
odgovori >>
Re: dEUS & LITTLE TROUBLE KIDS, Kino Šiška, 1. 3. 2012
potiho [05/03/2012]
ja raiderja se niso ravno držali, pa se e strinjam da so bili pretežno novi komadi, ravno nasprotno ...
odgovori >>