Te dni praznujemo dve - na prvi pogled precej raznolični - štiridesetletnici. Prva je obletnica častitljivega ŠKUCa, Študentskega kulturnega centra. Čestitamo in upamo, da bodo praznovanja segla tudi v tisto pomembno globino, da bodo ljubljanski untergrunt postavila še kam drugam, v kakšno zgodnjejše razdobje kakor v razvpita osemdeseta z obveznim cepljenjem na razburljiva šestdeseta. Kdor koli se namreč vsaj malce ukvarja z untergruntom, temu namreč ni tuje, kako zelo pomembno je dogajanje v sedemdesetih letih. Tudi za naš čas, za naše prostore in dejanja drugačnosti. Bomo videli, pustimo se presenetiti - vsekakor bi bilo dobrodošlo, da se prvo desetletje ŠKUCa umesti na tisto kulturno polje, ki se ne obremenjuje s promocijskim balastom in z zaslugami za samostojno državo, česar imamo v zadnjih tednih polna ušesa in želodce. Škučeva dejavnost je kratko malo prepomembna in strukturno-vsebinsko preveč razvejena, da bi jo zdaj na lepem požrla državotvorna stihija.

Druga obletnica pa je naravnost povezana z državno formo, v kateri se je istočasno našel prostor tudi za dejavnosti ŠKUCa. Prav te dni namreč mineva 40 let od presenečenja prve vrste, ki je Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in vse njeno prebivalstvo postavilo pred zelo poseben preskus. Ko so bili že vsi izvedenci Svetovne zdravstvene organizacije povsem prepričani, da so črne koze v Evropi iztrebljene, je popotnik na hadžu v Meki kupil piščal in z njo v domovino prinesel nevaren virus. Rad je muziciral, zato je kapljično na več koncih razsejal hudo in nevarno bolezen. Država marca leta 1972 sprva sploh ni vedela, kaj storiti - prvih obolelih niso prepoznali, prve smrti so bile šok, potem pa je mahoma prišla prava in kruta diagnoza: V Jugoslaviji imamo črne koze! Časniki, radio in televizija so oznanili izredno stanje, kar pomeni, da so z vojsko in vsem nujnim aparatom kratko malo ustvarili karanteno za dvajset milijonov ljudi. Odločitev je bila ena sama - črne koze je treba ustaviti za vsako ceno. Bolezen, ki je hudo in hitro nalezljiva, ni smela prerasti v epidemijo. Naj se sliši še tako paradoksno, toda možnost epidemije je bila največja akcija v znanem slogu »nič nas ne sme presenetiti«, pravzaprav je bila pisana Jugoslaviji in njenemu načinu delovanja naravnost na kožo. Deset let po dogodku je Goran Marković s filmom Variola vera v sijajni avantgardistični maniri poustvaril paniko in režim v beograjski mestni bolnišnici, kamor so zaprli prve bolnike in kamor so poklicali tudi vrhunskega inozemskega izvedenca, da osebju pokaže, kako kaže ukrepati. Po njegovi direktivi je jugoslovanska vlada ročno naročila vse razpoložljive svetovne zaloge cepiva in šla v akcijo. V samem Beogradu je bilo to videti izjemno alarmantno, saj so ljudi ustavljali in vakcinirali kar na ulici - med zdravniki in drugim medicinskim osebjem so bile postavljene vojaške zapore. Tudi drugod zadeva ni bila od muh - pri nas v šoli so prekinili pouk in nas peljali v izpraznjeno učilnico, ki so jo preuredili v začasno ambulanto. Ko si bil cepljen, so podpisali in žigosali lično rumeno knjižico, na kateri je bila glava Svetovne zdravstvene organizacije pri Združenih narodih in v kateri je v osmih jezikih pisalo, da je bila ta in ta oseba celjena proti črnim kozam. Meje so bile zaprte, rumena knjižica pa je bila strog pogoj že za gibanje po sami državi. In država se je izkazala. Resda so bile žrtve kakih dvesto obolelih in 35 mrtvih, resda je na hitro pripravljeno in tvegano cepivo marsikomu za vselej poškodovalo zdravje, toda v slabih treh tednih je bilo cepljenih več kot 18 milijonov ljudi. V začetku maja 1972 je Jugoslavija ponosno izjavila, da je preprečila epidemijo, preklicala je izredno stanje, tovariš Tito pa je v imenu vseh delovnih ljudi, občanov, vojske in zdravstvenih delavcev prejel posebno priznanje Svetovne zdravstvene organizacije za pravilno, hitro in učinkovito ukrepanje. Črne koze so šle v pozabo. Okužba se je vrnila na območje fikcije - tudi pisatelju Borisavu Pekiću, denimo, je dala veliko snovi za romane, ki se vsi zapovrstjo ukvarjajo z epidemijami, karantenami, izrednim stanjem, zaporami, blokadami, širjenjem in oženjem. Tako Hollywood kakor »B« produkcija sta tematiko veselo izkoristila in filmom katastrofe dala nov, prej nesluten zagon. Šele pred nekaj leti, odkar sta v modi varnost in terorizem, smo po dolgem spet slišali nekaj o črnih kozah. Dr. Franjo Pikel z ljubljanske Klinike za infekcije in vročinska stanja se je namreč udeležil mednarodne konference o biodiverziji in nas v nekaj prispevkih - tudi po pričujočem radiu - posvaril, da je virus črnih koz, ki ga baje niti ni tako težko najti, sila primeren za biološko vojskovanje, ker je hiter, praktičen za uporabo in precej učinkovit. V skladu s časovnimi zakonitostmi torej skoz desetletja prejemamo tudi informacije o virusih - zdaj kot realnost zdaj spet kot fikcijo in potencialno nevarnost.

Nekje pri dnu izrednega stanja leta 1972 se v Ljubljani rodi ŠKUC. Tačas ko se državni organi ubadajo z enim virusom, se zaseje drugi - njegova okužba se uspešno širi še danes. Navsezadnje tudi kuga in kolera po Evropi nista mogla zatreti ustvarjanja. Drugače rečeno - Evrope nista uničila ne kuga ne kolera, uničil jo bo, kakor je videti, slab odnos do kulture. Še drugače povedano - močno dvomimo, da bi se silne evropske demokracije danes s črnimi kozami spopadle tako odločno, kakor je bila tega sposobna Jugoslavija. Pa pri tem žal niti ne gre za nostalgičen moment. Gre za preprost, surov moment, s kakršnim nas evropske direktive opozarjajo na virus krize, za moment, v katerem nam na lepem vsiljujejo kolektivno odgovornost. Naš novi premier in njegovi so v tem pravi mojstri. Najsi še tako poudarjajo, da situacija ni izredna, s svojo dikcijo ustvarjajo izredno stanje, širijo razne viruse in okužbe. V poročilih iz Grčije tačas velikokrat slišimo izraz apokalipsis. Brati ga je treba seveda klasično in z občutkom za novi trenutek obenem - vsemu prebivalstvu zdaj postaja jasno, kar so mu dolgo časa prikrivali, in »tisto« zdaj kot okužba vseh okužb preži na vse nas. Apokalipsis je natanko tista vmesna faza, ko je že minilo »razodetje« in ko še ni skupne akcije - večna sedanjost, če hočete, ki zanjo še ne vemo, kdo ali kaj jo bo prekinilo.

Srečno pot!