Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MOUSE ON MARS: Parastrophics (Monkeytown, 2012) (ponovitev 13. 3. 2012 ob 01.30) (549 bralcev)
Ponedeljek, 5. 3. 2012
goran



Ko ti je kot recenzentu naložena naloga ovrednotenja albuma vsesplošno opevanega, kultnega, veteranskega elektronskega dvojca in ko njegova glasba preprosto noče spolzeti po tvojih sluhovodih, se znajdeš v precej nehvaležni situaciji. Se vrednotenja lotiš povsem subjektivno ali poskusiš osvetliti sicer nedvomno mojstrstvo, s katerim se je nemška dvojica Mouse on Mars povzdignila med najbolj cenjene predstavnike elektronske glasbe zadnjih dvajsetih let? O tem, zakaj o njej pišejo hvalospeve, sicer ni nobenega dvoma. Toliko spretnih, zanimivih domislic kot jih na svojih ploščah strneta Jan Saint Werner in Andi Toma večina drugih elektronskih ustvarjalcev ne ponudi v vsej svoji karieri. In prav tu se skriva težava. Zdi se namreč, da so njune plošče, tudi nov, deseti album 'Parastrophics', le nekakšne zbirke vseh idej, zvočnih pogruntavščin in manipulacijskih posegov, ki so jima na dolgoletni poti po naključju, ali še raje načrtno, prekrižali pot. Toda te domislice si sledijo tako bliskovito, da jih preprosto ne utegneš prebaviti. Da je stvar zanimiva privržencem studijske akrobatike, je razumljivo. Tistim, ki v elektronski glasbi iščejo skladateljsko vrednost ali pa vsaj domišljeno členjenje posameznih domislic, pa album 'Parastrophics' ne ponuja prav veliko opore.

Izraz dvojca Mouse on Mars je pravzaprav nekakšen paradoks. Z njim sta v devetnajstih letih navdihnila kopico mlajših producentov in njuni albumi so vsak zase postavili mejnike v elektronski glasbi. Toda obenem je z desetih studijskih albumov ostalo le malo skladb, ki bi se vtisnile v trajni spomin. Tu lahko potegnemo primerjavo z drugimi ustvarjalci v polju IDM muzik, s katerimi dvojec radi povezujejo. Njuni britanski somišljeniki so za seboj pustili kopico skladb, ki so v dveh desetletjih postale klasike sodobne elektronske glasbe, Mouse on Mars pa je na drugi strani bolj kot ne ostal prepoznaven le skozi prizmo svoje, sicer povsem izvirne estetike. Velja pa na tem mestu pripomniti, da se je trend tovrstnega ustvarjanja v zadnjih letih obrnil močno v prid nemškega dvojca. Skladbe postajajo vse krajše in vse več je hitenja od ideje do ideje, pri tem pa bolj osredotočena eksekucija teh idej ne igra več velike vloge. Podoba sodobne popularne glasbe se nedvomno spreminja in vsi ji pač ne sledimo z enakim tempom.

Skozi to prizmo sta Mouse on Mars nedvomno v koraku s časom, morda celo korak pred njim. Zato ni naključje, da sta album 'Parastrophics' objavila pri čislani založbi sorodnega dvojca Modeselektor. Čeprav v glasbi tudi po novem ostaja mnogo mišjih sledi iz preteklosti, dvojec svoj izraz tokrat razširi tudi z novimi domislicami. Nenazadnje je od prejšnjega dolgometražca minilo že šest let. Produkcijsko se Saint Werner in Toma torej znajdeta v aktualnem vrtincu napredne elektronske glasbe, nabor zvokov pa je tudi po novem kaotičen skupek retro sledi in futurizmov. V zgoščenem manipuliranju z arsenalom zanimivih domislic se podoba skladb na videz skoraj brez vsakršne opore spreminja iz sekvence v sekvenco. Le priložnostno se pri posamezni ideji ustavita za daljši čas in jo skozi različne posege skušata razčleniti v strukturo, ki vsaj približno ponudi bolj konvencionalno pop izkušnjo. Toda to je pač tisti ideal, ki mu dvojec sledi brezkompromisno. Njegova popularnost pa potrjuje, da to nedvomno počne tudi zelo preudarno in všečno.


* Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>