Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU Poročilo s predavanja Frančka Drenovca (768 bralcev)
Torek, 6. 3. 2012
DPU




V četrtek, 1. marca, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze o financializaciji predaval ekonomist Franček Drenovec. Predavanje z naslovom »Finančna kriza v Sloveniji« je posvetil analizi finančne razsežnosti trenutne gospodarske krize v Sloveniji. Predavanje je bilo razdeljeno v štiri sklope, ki sledijo poteku sklepanja.

V prvem delu predavanja je predavatelj predstavil makroekonomsko sliko dogajanja v obdobju pred krizo. Pri tem je uporabil posebej za ta namen izdelane preglednice! Ta slika ima glede na ameriško in evropsko nekaj značilnosti. Najprej to, da pri izraziti ekspanziji finančnega sektorja razvpiti derivati in drugi zapleteni finančni produkti niso igrali pomembnejše vloge. Šlo je za ekspanzijo klasičnega kredita. Druga slovenska specifika je, da je nesorazmerno velik delež teh kreditov pristal pri podjetjih.
Podatki dr. Mencingerja, ki so jih posredovali udeleženci razprave, kažejo, da je bil ta odstotek še konec leta 2010 kar 54 % (v evro območju pa, denimo, v povprečju samo 26 %). Ekspanzija je bila torej ekspanzija kredita podjetjem.

Drugi del predavanja je bil namenjen analizi tistih dejavnikov, ki so bili nujen, objektiven pogoj kreditne ekspanzije. Drugače povedano, obravnaval je ponudbo kredita pred nastopom krize. Med temi pogoji izstopa odprava restriktivne politike Banke Slovenije do zadolževanja in kreditiranja iz tujine, v precej manjši meri pa tudi nižanje realnih obrestnih mer. Ta dva dejavnika zadevata znižanje cene zadolževanja za končne odjemalce - podjetja in gospodinjstva, ki najemajo posojila. Na vedenje bank pa je poleg nižje cene zadolževanja pri tujih bankah, ki je delno posledica ekspanzije svetovnih finančnih trgov, vplival tudi beg domačega varčevanja, ki se je namesto v klasične depozite pri domačih bankah vse bolj preselilo v zavarovalnice in sklade.

Ta dva dejavnika sta dejansko edina neposredna povezava med slovensko finančno ekspanzijo in ekspanzijo kompleksnih finančnih instrumentov. Banke so torej svojo aktivnost povečevale z zadolževanjem v tujini, ne pa na podlagi varčevanja podjetij in prebivalstva.

Vprašanju o nujnih pogojih ekspanzije logično sledi tudi vprašanje o zadostnih pogojih, ki mu je bil posvečen tretji del predavanja. Kajti dejstvo, da je bila ponudba (poceni) kredita velika, še ne pojasni, zakaj je bilo tako veliko tudi povpraševanje in zakaj so v tako veliki meri povpraševala ravno podjetja. Drenovec je ponudil dve hipotezi, ki sta med seboj delno povezani.

Prva hipoteza povezuje ekspanzijo kredita podjetjem z rezultati privatizacije. Ker v prvi fazi lastninjenja ni bila dosežena običajna koncentracija kapitala (velike deleže so imeli različni skladi in mali delničarji), je bil denar potreben za različne lastniške konsolidacije, odkupe in podobno.

Druga hipoteza, ki prve pravzaprav ne nadomešča, ampak jo lahko dopolnjuje, temelji na zelo verjetni predpostavki, da je velika večina kredita pristala v nizko tehnoloških podjetjih storitvenega sektorja. Ta sektor, kamor spadajo gostinstvo, trgovina, transport in še posebej gradbeništvo, se je v obdobju prehoda iz socialističnega gospodarstva širil zelo hitro. Toda čeprav je bila ta rast delno posledica nizke ravni tega sektorja na začetku vzpona - gre namreč v veliki meri za drobno proizvodnjo, ki je gospodarska politika v socializmu ni posebej podpirala -, je zelo kmalu presegla dimenzije, ki jih lahko vzdržuje slovenski notranji trg. Njeno rast je zato od neke točke naprej lahko poganjal le kredit. Seveda se ob obeh hipotezah zastavlja vprašanje, zakaj je obseg podjetij rasel do obsegov, ki niti srednjeročno niso bili vzdržni in torej z vidika ekonomske logike blagovnega gospodarstva iracionalni.

Natančnega odgovora na to ključno vprašanje po mnenju predavatelja ne more dati ekonomija. Njegova stališča pa kažejo, da jih lahko pojasnimo s pomočjo teorije zgodovinskega materializma. Ta sektor je namreč ekonomska baza našega vladajočega razreda oz. vsaj njegove močnejše frakcije, ki ni zasidrana v predelovalni industriji oz. njenem izvoznem delu.
Zadnji sklop, ki je potekal predvsem v obliki razprave, je bil namenjen vprašanju posledic krize. V zvezi s tem je ponudil dva sklepa. Prvič, da je kriza v veliki meri notranja, endogena, tj. da bi do nje vsaj v določeni meri prišlo tudi neodvisno od svetovnega dogajanja. S tega vidika je po predavateljevem mnenju celo bolje, da je do zloma prišlo prej, saj bi se v nasprotnem primeru »baloni« le še bolj napihnili.

Drugi sklep je, da je kriza prinesla propad večine domačega zasebnega kapitala v omenjenih sektorjih. Res je sicer, da jo je razmeroma velik državni kapital v gospodarstvu odnesel neprimerno bolje, toda zaradi krize in množične kreditne nesposobnosti so ogromno kapitala izgubile banke, zaradi stagnacije prihodkov in rasti odhodkov pa se je morala začeti močno zadolževati država. V teh razmerah bo vladajoči razred raje pod ceno prodal preostali, torej državni kapital, kajti, če končamo z Drenovčevimi besedami: »Kot domača elita se lahko obdrži samo tako, da v družbi povsem skrči in zbanalizira prostor svojega delovanja.«

Naslednje predavanje iz sklopa »Financializacija« bo 15. marca, 8. marca pa vas vabimo na predstavitev revij ProFemina in Uz)bu))na)), ki jo Delavsko-punkerska univerza organizira v sodelovanju z Rdečimi zorami in Take Out Living Archive.

Poročilo je spisal Marko Kržan.

Franček Drenovec:  Finančna kriza v Sloveniji from Mi smo univerza on Vimeo.

 



Komentarji
komentiraj >>