Četrtek, 8. 3. 2012
Marko Karlovcec
Včeraj se je v spodnji dvorani teatra Španski Borci zgodil še en koncert cikla Confine Aperto, ki ga izvaja zavod Sploh in ki spada med najbolj stalne platforme improviziranih in eksperimentalnih godb v tukajšnjem prostoru. Tako smo bili priče še enemu pisanemu in po svoje precej radikalnemu večeru. K temu je poleg nastopajočih, o katerih bomo povedali več v kratkem, prispevala specifična lokacija. Manjša dvorana, ki med tednom služi tudi kot mesto srečevanja improvizatorjev v sklopu delavnice Raziskava Refleksija pa tudi kot prostor za raznorazne plesne dejavnosti, je svojevrstni komorni laboratorij. Brez oken, s črnimi stenami in nekaj reflektorji omogoča rahlo nenaravno, a osredotočeno okolje konzumiranja zvoka.
Prvi se nam je ponudil v poslušanje italijanski elektrofonik Luciano Maggiore. Prvič smo ga lahko slišali pred nekaj leti, ko je nastopil na improvizacijskem festivalu Osebno Kolektivno. Takrat je nastopil z magnetofonom Revox, ki tudi sicer zaznamuje njegovo delo, v katerem raziskuje zvočne razsežnosti magnetofonskega traka kot medija. Tokrat pa je operiral predvsem z vnaprej pripravljenimi zvočnimi materiali, med katerimi pa ni bilo samega magnetofona. Slišati je bilo le nekaj občasnih fantomskih sledi njegove avre v izbranem materialu. Ta je bil sestavljen iz precej čistih, vsaj na posluh elektronsko generiranih tonov z elementarnimi oscilacijami, a tudi iz posnetkov bolj nejasnega izvora. Glede na to, da je bil moment generiranja zvoka lociran v preteklost, je v ospredje stopilo predvsem konkretno potovanje zvočnih signalov po predvajalnem sistemu. Ta je bil ključnega pomena pri nastopih obeh elektrofonikov, ki sta s pridom uporabljala kvadrofonsko postavitev štirih monitorjev. Maggiore je bil predvsem osredotočen na konstantno dronersko brnenje sicer precej ostrih in sikajočih zvokov. Bogatost določenih frekvenčnih rangov je ob pazljivem vtiranju znal dati v posluh na tak način, da je bil jasno zaznaven sam proces umeščanja in mapiranja prostora prek koloniziranja z zvokom. To je bila nekako najmočnejša točka njegovega nastopa. Kljub temu pa je bil v svojem početju morda na trenutke preveč tog, ko je postalo očitno, da je določen sloj dogajanja zanemaril in ga reduciral na podlago ter tako nekako zmanjšal senzibilnost celote. To je kompenziral s čudnostjo določenih zvočnih izvorov, ki so v svojih notranjih pulziranjih in odtenkih pogosto stali točno na razpotju med elektronsko genezo in terenskim materialom.
Terenski posnetki pa so igrali osrednjo vlogo v nastopu Dominiquea Vaccara. Vaccaro se udejanja predvsem v okoljih »musique concrete« in elektro-akustične kompozicije, kjer pa improvizirani nastopi, kakršen je bil včerajšnji, niti niso tako pogosti. Čeprav precej drugačen od Maggiora je tudi Vaccaro uporabljal materiale, med katerimi so bili nekateri bolj, drugi manj prepoznavni, modulirani po neznanem ključu. Nekaj modulacij pa je bilo dobesedno analognih kot npr. ročno poseganje v magnetofon. Glavnina pa je ostajala klena in prizemljena grobost zvočnega okolja, v katerega smo vpeti – kot se zrcali v raznih posnetih medijih, seveda. Eden izmed izzivov delanja s terenskimi posnetki je prepoznavanje njihovih notranjih dinamik, gostot in redčenj, razvijanje občutka za celoten zvočni flow okrog nas. Še večji izziv pa je to občutje narediti za modus operandi lastnih posegov v zvočno tkivo in lastne muzikalne gestikulacije. To je Vaccaru v veliki meri uspelo in znotraj njegovega nastopa so bili otipljivi trenutki pristne čuječnosti. Banalnost in vsakdanjost pojavov, kot je tiho brnenje nočnih mestnih ulic z osamljenimi vpadi avtomobilov, sta prek vpetosti v kvadrofonsko mrežo piskov in prekopicevanj doživeli večkratno potujitev, ki pa se je do poslušalcev prikradla s sublimno domačnostjo. Nekakšna zamaknjena dislociranost je torej zaznamovala celoten nastop, ki je bil eden močnejših tega večera.
Po krajši pavzi in prostorski prerazporeditvi je bil na vrsti ruski saksofonist mlajše generacije Ilia Belorukov. Belorukov spada med tiste maloštevilne ruske eksperimentalne glasbenike, ki delujejo v raznolikih kontekstih in nastopajo po številnih drugih državah. Pred zaključnim duetom z domačo vokalistko Ireno Tomažin se je predstavil še s solo nastopom. Njegovo izhodišče je bilo skrajno redukcionistično, vendar ne sterilno, in s posluhom za fizičnost samega inštrumenta. Iz tega je pravzaprav izhajalo osamljeno nalaganje dolgih tonov, ki so sproti determinirali časovni potek dogajanja, povsem nezainteresiranega za kakršnokoli konvencionalno muzikalnost. Čeprav iz povsem drugega zornega kota, je ta pristop Belorukova družil tudi s senzibilnostjo terenskih materialov, ki smo jih slišali poprej. Razgaljanje same geste saksofonskega zvočenja je tako determiniralo začasno konfiguracijo njegovega improviziranega nastopa, v katero se je skoraj neopazno prikradlo tudi nekaj preparacij.
V podobnem duhu se je nadaljeval tudi duet s priznano domačo vokalno eksperimentatorko Ireno Tomažin, ki je poslušalcem Radia Študent ni treba posebej predstavljati. Uporabi golega glasu v svojih improvizacijskih udejstvovanjih je Tomažinova v zadnjih časih uspešno dodala še uporabo mikrofona in zvočnika. Mikrofon in zvočnik pa ne nastopita v vlogi ojačevalcev nečesa, kar se že dogaja, temveč postaneta del inštrumentalnega telesa Irene Tomažin. Sama gesta ojačanja postane inštrument. Tako je bilo tudi včeraj. Kljub temu da je Belorukov nadaljeval na terenu, ki ga je pripravil s solo nastopom, pa je to pokrajino sedaj razburkala dodatna soigralka. Tomažinova spada med tiste vokalne raziskovalke, ki se paradoksov fenomena glasu ne ustrašijo, temveč z njimi delajo. Priznavanje temeljne konfliktnosti in nasilnosti spajanja različnih izkustvenih slojev znotraj njega pa ji omogoča, da poudarke premešča zdaj na eno, zdaj na drugo stran. V tem prednjači tudi njeno raziskovanje same inštrumentalnosti glasu, ločenega od očitnejših označevalcev. Kljub taki vstopni točki v skupno igro pa je bilo ob soočenju s svojevrstnim redukcionizmom Belorukova jasno čutiti neko nedoločno »gravitas«, ki jo je pridala kolektivnemu dogajanju. Vendar tukaj ni šlo za dramatičnost, temveč prej za nedoločno prisotnost nekega naboja, ki pa je s svojo umestitvijo v improvizacijsko igro pridobil nove, redko slišane konture in tako postal nekaj drugega. To pa je naredilo celoten nastop dosti bolj fascinanten in izmuzljiv, kot bi kdo lahko pričakoval.
* Marko Karlovčec
Komentarji
komentiraj >>