Petek, 9. 3. 2012
Borja
Jamesa Browna se drži vzdevek „the hardest working man in show business“, a kaj podobnega bi lahko trdili tudi za veteranskega ameriškega pevca soula Leeja Fieldsa. Fields je v resnici tekač na dolge proge, saj je imel precej bogato glasbeno kariero že v mladosti, torej v začetku sedemdesetih let, potem nekako poniknil in se pred nekaj leti s polnim plinom spet vrnil. Zaradi podobnih dramaturških lokov med zvezdami soul godbe takoj pomislimo na veliko bolj znanega Ala Greena, zaradi Filedsove založbe pa ne moremo spregledati niti zgodbe prvega glasu revivala soula – Sharon Jones. Jonesova izdaja za najprepoznavnejšo inštitucijo sodobnega soula, založbo Daptone. Tu se je začel tudi „ponovni vzpon“ gospoda Fieldsa, ki pa je potem svoj posrečeni povratniški album My World in sedaj nadaljevanje Faithful Man izdal pri „sestrski“ hiši založbe Daptone, pri nekoliko manjši Truth & Soul.
Fields prihaja iz Severne Caroline, kjer je začel svoje glasilke brusiti kot mulec v lokalnem cerkvenem zboru, na radijskih valovih pa hlastal po zvoku takratnih R&B in soul estradnikov. Kasneje je deloval v nekaj rasno mešanih skupinah, ki so nastopale po študentskih kampusih, do konca šestdesetih let pa se je že resno lotil petja, sodeloval je s pionirji takrat hitro razvijajočega žanra funka, med drugimi z zasedbo Kool & The Gang. Skupaj so imeli že pripravljen material, ki pa ga potem zaradi nenadnega uspeha skupine niso nikoli posneli. Fields je imel tudi nekaj na lestvicah bingljajočih singlov, njegov album Let's Talk It Over, ki se sicer po izidu leta 1979 ni kaj prida prodajal, pa danes velja za pravi zbirateljski biser. Ko sta Leon Michels in Jeff Silverman leta 2004 štartala z založbo Truth & Soul, je kmalu prioritetno prišlo na vrsto snemanje Leeja Fieldsa, ki je pred tem že sodeloval z Gabrielom Rothom, torej glavo založbe Daptone. Fields je potem za založbo Truth & Soul počasi nizal single in leta 2009 končno izdal album My World.
Leejev povratniški dolgometražec My World je bil paket klasičnega soula, ki ni prinesel nekih svežih prijemov, česar pa od zagriženih puritancev in zanesenjakov pri založbi Truth & Soul, ki prisegajo na zvok in prijeme preloma šestdesetih in sedemdesetih let, niti nismo pričakovali. In nadaljevanje, torej plošček Faithful Man, nadaljuje v točno isti, identični maniri. Morda še preveč. Zvok natančno posnema konvencije zlatih let soula, torej konca šestdesetih let. Spremljevalna skupina The Expressions spet zveni zelo podobno kot prejšnjič in zelo podobno kot hišna skupina založbe Truth & Soul, El Michels Affair. Svoje delo ponovno opravijo z odliko, saj je zvočni okvir analogno topel, zrnat in masten. Fields s trpko lahkotnostjo odpoje besedila, ki so največkrat baladna in obvezno ljubezenska. Če bi zasedba spacala še en album, ki bi bil narejen po istem kopitu kot My World, bi bilo še vse lepo in prav, saj je projekt dostavil kar nekaj vrhuncev izjemnega spoja inštrumentacije in vokala. Pri veteranih določenih scen z veseljem zamižimo na eno oko, prevelika podobnost zaporednih ploščkov niti ni problematična. A pri izdelku Faithful Man vseeno nastane težava. Namreč, tokrat gre Fields v radikalizacijo baladnosti in rezultat je preprosto dolgočasen. Ob poslušanju vse štima, zvok je pravi, aranžmaji so šolski, Fieldsov glas, ki včasih dejansko potegne na Ala Greena, ušesu prija. A vse skupaj je prevelika ravnica in niti eden posnetek na celem albumu ne izstopa, kar bi zlahka dosegli že samo z rahlim višanjem intenzivnosti igranja in tempa. Na tej točki ne moremo še enkrat mimo carice Sharon Jones in njene zasedbe Dap Kings, ki sta s svojim zadnjim albumom I Learned The Hard Way podobno preveč zagazili v soulerski formalizem, v formo baladne popevke. Prednost sodobnih izvajalcev soula, pa naj še tako prisegajo na avtentične starošolske prijeme in vzorce, je ta, da se je vmes, v preteklih desetletjih, zgodil vsaj še funk. In to dejstvo bi lahko vsaj malo izkoristili.
Album Faithful Man Leeja Fieldsa je tako vzoren plošček retro soula, ki sicer noče dostaviti nič novega, saj bi to pomenilo popačenje forme, a tudi ne popestri nič starega. Ob poslušanju pobegne mimo poslušalčevih ušes in ravnotežje sladkega in grenkega, ki odlikuje večino najprepričlivejših soulerskih projektov, se žal rahlo prevesi v smer sladkobe. Fieldsov kolega Charles Bradley, ki ima za seboj strašljivo podobno zgodbo – je torej veteranski povratnik, ki mu v mladosti ni nikoli zares uspelo, sedaj pa mu je na stara leta ob spremljavi obvladaško sijajnega benda Menahan Street Band končno uspel zaslužen preboj – ima sedaj totalno težko nalogo. Tudi on ima za seboj izjemno uspešen in žmohten album in le upamo lahko, da ne bo ponovil napak oziroma žanrske discipline Leeja Fieldsa in Sharon Jones. Albumi samih balad le stežka zdržijo kot celota. Faithful Man je točno to, baladni album, ki ga sicer krasi avtentični soulerski izraz, a ki žal ne izkoristi nastavkov, ki so jih Lee Fields in The Expressions tako elegantno zastavili pred približno tremi leti.
* Borja Močnik