Spoštovano univerzitetno poslušalstvo, pozdravljeni v današnjem univerzitetnem terminu. Trubarjeva hiša literature je v sredo za nekaj ur odstopila svoj prostor in štirje govorniki so ga napolnili z vsebino. Tomaž Sajovic, Rastko Močnik, Primož Krašovec in Gorazd Kovačič v svojih referatih niso prizanašali instituciji univerze, če jo sploh še lahko tako imenujemo. Skupni imenovalec tokratne okrogle mize, ki jo je organiziralo Slovensko sociološko društvo, je bilo delo Michela Freitaga, ki nosi naslov Brodolom univerze.

Freitag je pred skoraj dvajsetimi leti ugotovil, da je Univerzi pričela biti zadnja ura. Če je ta nekoč predstavljala akademsko institucijo, kjer so posamične znanstvene discipline bile sposobne misliti same sebe, obenem komunicirati v dialogu druga z drugo in biti obenem kritične in samokritične, danes od tega ne ostaja skorajda nič. Ali kot pravi avtor spremne študije k Freitagovi knjigi, Rastko Močnik, v spremni besedi: Znanosti sodelujejo pri svojem zgodovinskem uničenju in se spreminjajo v »tehno-znanosti«.

Za slednje je najbolj značilno to, da niso več zmožne misliti lastnih pogojev delovanja. Tehno-znanosti, med katere lahko prištejemo tudi družboslovje, so nasedle provokacijam kapitala in pozabile, da njihov objekt preučevanja zaseda privilegirano mesto med znanostmi. Družba je namreč tista, ki mora in bi morala misliti samo sebe. Ravno to pa se, kot so ugotavljali govorniki v Trubarjevi hiši literature, dogaja vse redkeje. Koncept družbe je v Freitagovi knjigi ključen, zato ga je Gorazd Kovačič v svojem analitičnem prispevku takole izpostavil:

Kovačič pa je omenil tudi, po njegovem mnenju, konkretnejšo tematiko knjige:

Tomaž Sajovic je v svojem prispevku izpostavil predvsem koncept skupnega, kot tistega, ki naj bi presegel obstoječi anatagonizem, ki je pripeljal do brodoloma univerze:

Pritlehni interesi svetovnega kapitalističnega sistema so univerzo prisilili, da proizvaja zgolj še uporabna znanja in družbo spreminja v tako imenovano knowledge society, ki sebe vse bolj krmili in upravlja preko aplikativnih »raziskovalnih« projektov. Kakšno je stanje danes v ruralnem in perifernem območju kot je Slovenija, je reflektiral Rastko Močnik:

Primož Krašovec je v svojem poskusu epistemološke kritike Freitagovega dela dopolnil njegovo pomanjkljivo kritiko:

Delo v slovenski prostor nikakor ni prispelo prepozno. Glavni akterji sredinega dogodka imajo teoretsko os že dlje časa naravnano h kritiki univerze, medtem ko tisti drugi, ki bi si jih tam morda želeli videti, pa jih nismo, tudi sedaj po knjigi najbrž ne bodo segli. Tako nam ne preostane drugega, kot da se čtiva brez prevelike nostalgije po univerzi lotimo sami in ga imamo za oporni steber premišljevanj o njej.

Poročilo sta pripravila JernejaB in vajenec Blaž.