Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Rdeče zore drugič (1258 bralcev)
Torek, 13. 3. 2012
jassy



V nedeljo se je s koncertom Damirja Imamovića v Menzi pri Koritu zaključil dvanajsti feministični in queerovski festival Rdeče zore. Tudi v tokratni ediciji je festival ponudil razgiban in vsebinsko bogat program. Zaznamovala pa ga je predvsem prepletenost z različnimi mednarodnimi projekti. V prejšnjem festivalskem terminu smo že izpostavili sodelovanje s festivalom ETC – Eclectic Tech Carnival, namenjenim srečanju žensk, zainteresiranih za odprtokodne tehnologije.

Pri izpeljavi letošnje edicije ETC-ja so organizacijske moči združili Kiberpipa, Rdeče zore in Ljudmila. Festivalski program je tudi tokrat akcent postavil na praktično izobraževalne vsebine s končnimi prezentacijami in se zaključil z okroglo mizo pod naslovom Trajnostni izobraževalni medijski laboratoriji za ženske.
Z vpetostjo ženskih predstavnic v tovrstne platforme bi lahko dejali, da se vzpostavi sistem, ki odstranjuje možne oblike neenake obravnave in spolne segregacije. S tem pa tudi poruši možno polemiziranje o potrebi vzpostavitve tako imenovanih varnih okolij za ženske predstavnice.

Tudi Srbski kulturni center Danilo Kiš je pristavil svoj piskrček. V klub Metropol je umestil avdio-video projekcijo s ciljem kritične refleksije jugoslovanskega feminizma v 80-ih in 90-ih letih. Z lutkovno predstavo Žalostna in veličastna zgodba o Sotirii Belu je tematiziral rebetiko, kot tisti glasbeni žanr, ki opeva krutost družbene realnosti marginaliziranih skupin, s predstavitvijo zbornika Na poti do lastne sobe pa poskušal razbiti stereotipizirano predstavo o imigrantkah v Sloveniji. Center je sodeloval tudi pri zaključnem festivalskem dogodku.

Letošnje Rdeče zore so v svoj program umestile tudi projekt Bring In Take Out – Living Archive, ki ga podpisujejo Danijela Dugandžić, Katja Kobolt, Dunja Kukovec in Jelena Petrović.
Cilj projekta je razvoj interaktive platforme, ustvarjene skozi preplet raziskovanja, umetniškega ustvarjanja, debat, predstavitev in aktivnega vključevanja tistih, ki izkazujejo interes za sodobno umetnost in feminizem.

V nekajdnevnih postankih v izbranih evropskih prestolnicah projekt prepleta razstavni, predstavitveni in živ dogodkovni vidik, skozi katerega poskuša na inovativen način pristopiti k pojmu arhiva in izpostaviti pomen njegove živosti.

V Ljubljani smo njegovo živost spoznavali v galeriji Kapelica in galeriji Alkatraz. Razstavni del pa ostaja na ogled vse do druge polovice marca.

V galeriji Kapelica se s samostojno razstavo predstavlja Margarete Kern. Razstava GUESTures v središče postavlja jugoslovansko žensko, delavko, imigrantko v Zahodni Nemčiji. Osebne zgodbe avtorica konfrontira z realno politiko, vpisano v arhivskem posnetku obiska Willyja Brandta ob podpisu delavsko-trgovskega sporazuma med Srbijo in Zahodno Nemčijo. Sorodnost imigrantske izkušnje, ki si jo ustvarjalka deli s priseljenkami v Zahodni Nemčiji, se izkazuje tudi v načinu obravnave in predstavitve umetniških del v razstavni prostor.

Umetniška dela vzpostavljajo relacije na ravneh osebno –družbeno; živeto – igrano; emocionalno – racionalizirano ipd. Avtorica se poskuša od predstavljenega distancirati, vendar s samo postavitvijo in izborom del obiskovalcu vsiljuje percepiranje same razstave.

Kreativen laboratorij, kot poimenujejo avtorice drugi del razstave dogodkovnega projekta, je umeščen v galerijo Alkatraz. Interaktivna umetniška akcija Dokumentarnega vezenja pod vodstvom Vahida Ramuhjkuča in Aviva Kruglanskyja skozi pozabljeno tradicijo skupinskega vezenja prevprašuje možnosti drugačnih oblik sodelovanja in povezovanja posameznikov iz različnih družbenih in socialnih skupin.

Video zbirka v nastajanju Perpetuum mobile vključuje tako video dela kot tudi druge oblike digitalnega zapisa. V zbirko so vključena dela 29 avtoric različnih generacij. Razvojna narava projekta, zasnovana na odprtem povabilu, onemogoča kritični premislek o prisotnih oziroma odsotnih imenih v zbirki, a kljub temu že majhen nabor kliče k premisleku o formalnih kriterijih njenega izbora.
Ob dveh kratkih video delih It will be O.K. iz leta 2009 in Endless Game iz leta 2006, umeščenih v video zbirko Perpetuum mobile, se z dvema serijama risb predstavlja tudi Vesna Bukovec.

Delo Kako se uspešno spopasti z neuspehom gledalcu na humoren način predoči skrajnost, vpisano v družbene zapovedi uspeha in sreče, ki jih (ženskam) nalaga sodobna družba. Konsekvence spodrsljajev v življenju so ključen dejavnik vse prisotnejše samodestrukcije.

Serija, zasnovana v prepletanju vizualnega in besedilnega, prevrača ustaljene doktrine pomoči. Navodila za samopomoč “žrtvam” ne sledijo ustaljenim oblikam terapevtike, temveč logiki njenega nasprotja. Po načelu Naredi si sam avtorica gospodinjske pripomočke naslovi kot možna morilska orodja in izstopa iz neuspeha. Avtorici uspe pripeljati ironijo do absurda.

Avtoričina najnovejša serija Ali me nočete, ker sem kritična se inspirira v stripu Tinza Marka Pogačnika, objavljenega v reviji Problemi leta 1969. Preproste, z erotiko obarvane risbe golih ženskih torzov Pogačnik opremi z intrigantnimi vprašanji emancipirane ženske.

Avtorica ohrani Pogačnikov zasnutek prevpraševanja oziroma izjavljanja. Pogačnikovo ponavljajočo se podobo razbije z variabilnimi, a kljub vsemu stereotipnimi upodobitvami ženske. Podobe povzema po fotografijah iz spletnih »stock image« arhivov. Izjave pa prilagodi s splošnejšimi, a danes še kako aktualnimi vprašanji, ob katere zadeva marsikatera ženska. Prav to mesto izjavljanja je ključno pri prevpraševanju kontradiktorne pozicije, v katero smo postavljeni. “Ali me nočete, ker imam svoje mnenje,” je le eno v mnoštvu samoreflektirajočih se vprašanj.

Obe seriji risb kot tudi video deli umeščeni v arhiv postavljata v središče vseprisotnost moškega pogleda, izhajajočega iz konzervativne patriarhalne matrice. S postopki ponavljanja, podčrtovanja in ironije dela kritično evalvirajo obstoječo družbeno realnost oziroma prevprašujejo emancipatorni moment, vpisan v poziciji ženske.

Knjižni kotiček in nabor citatov, izjav in opredelitev obiskovalcev in ustvarjalk do feminizma dopisuje razstavo oziroma laboratorij, katerega živost je zaslužna skozi prisotnost avtoric in umetnic v razstavnem prostoru.

Projektu, ki je zasnovan večplastno in poskuša v razstavne oblike vnesti več dinamike in živosti, umanjkata jasen fokus in cilj. Drsi med različnimi področji in disciplinami, ki ustvarjajo dialog le skozi arbitrarne subjektivne interpretacije.

Sodelovanja z različnimi organizacijami so dopolnila programsko shemo Rdečih zor, a jim hkrati odvzela ostrino, ki smo je bili vajeni.

Do zore se je po Zorah potikala Jasmina Z.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Rdeče sore drugič -> Bring In Take Out - Living Archive
Dunja [14/03/2012]

Prosila bi tudi, ce se popravi ime umetnice Vahide Ramujkić. Umetnica se imenuje v prvem sklonu Vahida Ramujkić, torej v drugem sklonu: projekt Vahide Ramujkić (in Aviva Kruglanskyga). Perpetuum Mobile, pa tako kot Vprašalnik (o feminizmu in umetnosti) deluje na podlagi: - kontinuiranega odprtega poziva - neposednega predloga kogarkoli (da kdorkoli predlaga, kaj oz. koga bi bilo potrebno se vkljuciti ali nagovoriti) - neposrednega povabila kuratorskega kolektiva Red Min(e)d - vkljucevanja videov sodelujocih umenic in umetnikov na prejsnih edicijah Prav tako cel projekt Bring In Take Out - Living Archive ne prevprasuje samo arhiva in pojma odprtosti, ampak tudi pojem same razstave in politik ter metodologij reprezentacije oz. razstavljanja. Zdi se tudi, da je pojem arbitrarne subjektivne interpretacije uporabljen kot nekaj negativnega, pri cemer je jasno, da objektivnost pri kateremkoli človekovem delovanju ne obstaja, lahko obstaja le kot namen in "postajanje". Nenazadnje je vsaka recenzija neposredni rezultat arbitrarne subjektivne interpretacije. Glede na to, da na zacetku pise cilj projekta je..., je nekako cudno, ko potem spodaj pise cilj projekta ni jasen. Vsekakor se mi zacrtani cilji zdijo nekaj kar pravzaprav ne sodi v logiko umetnosti in kulture, ampak veliko bolj v logiko korporativnega, podjetniškega in dobičkonosnega. Zelo nesmiselno bi se mi zdelo delovati na način odprtosti, kontinuiranosti in kontekstualizacijskega razvoja koncepta, če bi se že vnaprej omejili z zastavljenimi cilji (sploh v času totalne prekarizacije kulturnega dela). Tako tudi ostrina Rdečih Zor po mojem mnjenju nikakor ni umanjkala, morda pa - pogovorno receno - ni bila vidna na prvo žogo. Živi solidarnost!
odgovori >>

Re: Rdeče zore
c c c [13/03/2012]

Ne pa ne, zaključil se je s koncertom Damirja Imamovića v Menzi pri Koritu.
odgovori >>

    Re: Rdeče zore
    andzie [13/03/2012]
    ja, za eter nam je uspelo popravit, tuki pa smo zdaj, hvala za opozorilo
    odgovori >>

    Re: Rdeče zore
    vizualka [13/03/2012]
    opravicilo za napako. j.
    odgovori >>

      Re: Rdeče zore
      Aleš drkadžija [13/03/2012]
      koncertOM Damirja Imamoviča!
      odgovori >>