Sreda, 14. 3. 2012
Marko Karlovcec
Včeraj smo bili v Klubu CD znotraj cikla Cankarjevi Torki priče ponovnemu gostovanju priljubljenega free in sodobno jazzovskega pihalca Kena Vandermarka. Nazadnje smo se srečali zadnjo jesen konec septembra, ko je v duetu z bobnarjem Paalom Nilssenom-Lovom nastopil v Bizzarnici pri Mariči. Če sta takrat navduševala s klenim in priljudnim free-jazz improviziranjem, pa se je Vandermark tokrat predstavil kot vodja številčnejše in po karakterju precej različne zasedbe. Šlo je za tentet Resonance Ensemble, ki ima za seboj že tri izdaje. Predzadnjo, imenovano »Kafka in Flight«, ste lahko poslušali ta ponedeljek v oddaji Tolpa bumov. V tentetu se Vandermark preizkuša v enem izmed ključnih aspektov svojega ustvarjanja – skladanju za manjše do srednje velike zasedbe. V tem izrazu je bilo vedno zaslediti vplive malodane vseh jazzovskih tradicij, rocka, funka pa tudi različnih odvodov sodobne klasične glasbe.
Na včerajšnjem koncertu pa se je žal pokazala manj vznemirljiva plat te zgodbe. Mednarodno zastavljena zasedba, ki je poleg stalnih čikaških sodelavcev vsebovala tudi skandinavske, poljske in ukrajinske glasbenike, je sicer obetala veliko, tudi z ozirom na omenjene plošče. Veteranoma različnih generacij, bobnarjema Michaelu Zerangu in Timu Daisyju, stalnemu sopihalcu Davu Rempisu, Vandermarku samemu in tudi ostalim seveda ne gre očitati pomanjkanja tehnične, muzikalične in izrazne veščine – a včeraj smo jih ujeli nekako nepripravljene in rutinske. Večer so začeli s še svežo neimenovano kompozicijo. Kaj hitro sta se pokazala očitna neuigranost materiala in pretirano zanašanje na branje iz partiture, kar je ob nedvomno visokem glasbeniškem nivoju vseh vpletenih zvenelo precej čudno. Čeprav sta preizkušanje svežega gradiva in uigravanje tako rekoč »pred publiko« pomemben del jazza, ki tovrstnim koncertom pogosto prida cenjeno ostrino, pa včeraj ni bilo tako. Neuigranost je kvečjemu ošibila potenciale, ki jih ta zasedba vsekakor premore. Z njo se niso spoprijeli na posebej kreativen način, temveč so se raje zanašali na nekakšna varna testna branja skladb, ki so bila po sodobnih jazzovskih kriterijih še vedno povsem korektna. A od koncerta, še posebej pri izvajalcih iz Vandermarkovih logov, običajno pričakujemo še kaj več od korektnosti.
Včerajšnjemu pa je umanjkalo ravno tisto »nekaj več«. Toliko bolj, ker so nas Vandermark in kolegi navadili, da se v tovrstnih kompozicijsko-strukturirano-improvizacijskih okoljih znajdejo več kot suvereno. Spomnim se recimo nastopa njegove stalne delovne zasedbe Vandermark 5 izpred nekaj let v Mariboru, ko je bilo njihovo ozemljeno in čuječno izvajanje večkratno prelomljenih kompozicij preprosto dih jemajoče. Ali pa zasedbe kolega Matsa Gustafssona Swedish Azz, kjer igra tudi včerajšnji tubist Per-Ake Holmlander. Ker so okrepljeni s takimi izkušnjami, je torej težko razumeti neimpresivnost včerajšnje igre. Obstajale so sicer tudi svetle točke. Poljski saksofonist Mikolaj Trzaska je tako nekajkrat butnil nekaj energičnih solov, prav tako je zanimive teksture splošnemu pulzu prispeval Michael Zerang. Še najzanimivejši pa so bili trenutki, ko je celotna pihalna sekcija udarila z akordičnim klastrom in pustila, da njegove komponente počasi odzvenijo v kolektivno improviziranje. V takih trenutkih sta se tudi očitneje pokazala barvitost in teksturalni potencial tako velike zasedbe. Slednji pa je tudi na račun ne preveč zanimivih kompozicij ostal neizkoriščen. Čutiti je bilo, kot da je pomembneje prebiti se čez partituro kot pa ustaviti se pri posameznih gestah, partih, zvokih in iz njih narediti nekaj, kar bo vpeto v konkretnost trenutka.
Dva srednje dolga seta sta bila dovolj, da sem se o tem prepričal. Nič tragičnega ali katastrofalnega, verjetno pa si je marsikdo v klubu zaželel, da bi se z zasedbo srečal znova, na bolj navdahnjen večer in z bolj ponotranjenim materialom. Morda tudi z drugačnim ciklom kompozicij, ki jih bojda ne primanjkuje in ki jih kanijo izdati še kar nekaj.
* Marko Karlovčec
Komentarji
komentiraj >>