Sreda, 14. 3. 2012
Goc
Ko je pod globalnim navalom novih temačnih okornih punk bandov večina na podtalni sceni počasi že pozabila na ameriške crust veterane Misery, je ekipa iz Minneapolisa lani udarila z dvojnim LP-jem “From Where The Sun Never Shines”. Da bodo novo ploščo enkrat vendarle objavili, so verjetno verjeli le člani skupine in njihovi najbližji prijatelji, saj so jo napovedovali že leta 2006. V vmesnem času se niso preveč pojavljali na odrih in le redki se spomnijo, da so zadnji samostojni album “Who’s The Fool ... The Fool Is Silence” objavili že davnega leta 1994. V vmesnih 18 letih pa vseeno niso bili tiho, saj so sodelovali na številnih split izdajah z drugimi bendi.
Dejstvo, da so Misery pripravljali novi album dobrih pet let, ne pomeni, da so ves čas čepeli v kakšnem izmed znamenitih ameriških studiev in brusili komade v nulo. Nikakor. Misery so “do it yourself” band, v katerem člani sami skrbijo za celoten proces produkcije. Kot se spodobi, so album znova pripravili na lastni opremi v svoji kleti, ki je znana tudi kot “House of Misery”. Razlog zakaj za za album potrebovali pet let gre iskati tudi v dejstvu, da morajo člani benda, ki so v svojih zgodnjih 40. letih, trdno garati, da lahko preskrbijo svoje družine. Tudi to počnejo v skladu s svojimi prepričanji in vztrajno živijo ob robu ameriške družbe. Svojim idealom sledijo ne le, ko govorimo o DIY zadevah. Na vse načine se poskušajo izogniti neposrednemu servisiranju kapitalističnega stroja in državne piramide. Ko sem jih lani po objavi albuma vprašal, ali bodo morda znova prišli na kakšno evropsko turnejo, so povedali, da ne morejo zbrati denarja za stanovanjske stroške, kaj šele za letalske vozovnice. O nasprotovanju izkoriščevalskemu sistemu realno govorijo tudi v svojih besedilih, v katerih še zmeraj upajo na bolj pravično družbo, kar bi večina njihovih vrstnikov ocenila kot naivnost, če ne infantilnost. Ne glede na različne vtise, ki jih lahko zbudijo s svojimi prepričanji, Misery že četrt stoletja strastno ustvarjajo glasbo, ki je zelo podobna temu, kar so počeli ob svojem začetku, daljnega leta 1987.
Nenazadnje so Misery med 14 komadi na novem albumu ponudili tudi dve priredbi iz 80. let. Medtem ko je priredba komada New Model Army lahko presenečenje, je bila izbira priredbe skupine Amebix povsem logična. Ravno Amebix in podobni zgodnji britanski crust bandi, kot sta Antisect ali Deviated Instinct, ter anarho punk skupine, kot sta bili Crass ali Icons of Filth, so ustvarili temelje za izgradnjo glasbene podobe Misery. Basist Todd je tisti član, ki se navdušuje nad ghotic glasbo, odkoder verjetno izhaja pobuda za priredbo znane uspešnice New Model Army - The Hunt.
Glasba četverice iz Minneapolisa ni zgolj navadni klon katere koli izmed omenjenih crust in anarcho punk skupin, temveč so zelo modro izkoristili ponujeni zaklad in uastvarili lasten avtentični zvok. Poleg tega Misery svoje zasedbe niso spremenili praktično 25 let. Od prestopa prvotnega vokalista Ala Misery nimajo frontmena, temveč pojeta kitarista Jon in Sid. Dolgoletni trdni obstoj na sceni je tudi posledica družinskega odnosa med člani skupine, saj so bili prijatelji še takrat, ko so živeli v Portlandu, preden so se preselili v Minneapolis in začeli igrati skupaj.
Da imajo Misery trdno podporo na sceni, je pokazal tudi izjemen interes za reizdajo njihovega drugega albuma “Who’s the fool” leta 2009, ki tudi danes velja za eno najboljših crust punk plošč vseh časov. Novi album pa je daleč najbolj iskana zadeva pri založbi Inimical Records, ki so jo za novi album izbrali Misery.
Za Misery vemo, kaj lahko od njih pričakujemo. “From Where the Sun Never Shines” je zelo impresivna plošča, morda nekoliko manj mračna in težka, kot so bile prejšnje. Skupina ni zapadla v letargijo, temveč kaže veliko moči in ustvarjalnosti. Novi album se blešči z energijo in svežino. Z leti se niso niti malo upočasnili in večina novih komadov občutno presega povprečno hitrost zgodnjih Misery komadov. Očitno so dodatno akumulirali bes in jezo zaradi dogodkov, ki nam vsem grenijo življenja. Kompozicije so odlično strukturirane in so jih odigrali z občutkom za dinamiko, glasbeni miks pa je spodoben. Posebej razpoložen je bil basist, saj njegove umazane rafale zvočniki kar obožujejo. Kitari nista preveč nabildani z različnimi efekti, temveč ohranjata surovost. Za razliko od večine crust bandov, zvok njihovih kitar ne temelji na izbranih metalskih riffih, na katere nametavajo vse možne efekte, temveč powerchorde kar drobijo in sekajo na dokončno prečiščene okorne zvoke. Ob tem ne manjka niti melodij, ki bi si jih brez težav prilastil tudi vsak pristen poulični punk band. Bobnar Gary je končno odpihal prah z vseh činel, v kakšnem komadu pa je z njihovo uporabo celo pretiraval.
Misery v besedilih zelo čustveno sprejemajo zunanji svet. Vrgli so rokavico v obraz tako državi in kapitalizmu kot vsem tistim, ki sedijo križem rok in opazujejo, kako obstoječi sistem uničuje vse okrog nas. Prepričani so, da morajo posamezniki in skupine nenehno iskati način, da bi se uprli, ne pa zgolj gledati, kako si peščica najbogatejših privošči vse v škodo vseh ostalih. Vse, kar mislijo, tudi iskreno povedo, vokali so razločni in punkovsko glasni, razen nekaj grgljavih izjem, ki pritičejo atmosferi tistih bolj temačnih komadov.
“From Where The Sun Never Shines” nedvomno vzbuja tiste občutke nekje globoko v prsih pri slehernem ljubitelju starega crust punka. Dobili smo več kot prepričljivo crust ploščo, ki bo lahko znova zgled številnim novim in obstoječim crust punk skupinam, ki se počasi zgubljajo v komadih epskih razsežnosti. Upam, da bodo Misery vendar kmalu prileteli tudi v Evropo in novi album predstavili v živo tudi pri nas ali vsaj kje v bližini meje.
* Goran Ivanović
Komentarji
komentiraj >>